TRŽIČ – Sredino zgodnje jutro sta dva prijatelja, po naših neuradnih informacijah gre za še ne 20-letna študenta teologije Blaža Fariča in Tadeja Ložarja, oba doma z ljubljanskega konca, pričakala blizu koče pod Storžičem. Tam je izhodišče poti Po Žrelu, ki se vije strmo navkreber do najvišjega vrha zahodnih Kamniško-Savinjskih Alp Storžiča. Ne po smeri Peta Žrelo, ki je za alpiniste priljubljena za sestopanje, temveč po zahodno speljani poti, ki je najbolj uhojena v poletnih mesecih, sta se odpravila na 2132 višinskih metrov visoki vrh na območju občine Tržič. Po prvih podatkih se je nesreča pripetila nekaj čez osmo jutranjo uro. Manjše snežišče je bilo usodno za Blaža Fariča. Zgodilo se je v trenutku! Njegov korak je v hipu izgubil oprijem s podlago, telo je izgubilo ravnotežje. V globeli pod potjo se je njegov zdrs ustavil. Mladenič, ljubitelj gora, je negibno obležal. Njegov kolega, ki je bil priča zdrsu, mu ni mogel pomagati. Poklical je Operativno-komunikacijski center Kranj. Od tam so takoj aktivirali vse razpoložljive gorske reševalce iz društva GRS Tržič, ki kot lasten žep poznajo vsako ped pobočij Storžiča. Hkrati se je na brniškem letališču na polet s helikopterjem Slovenske vojske nemudoma pripravila posadka reševalcev, v kateri je bil tudi priznani zdravnik in alpinist dr. Iztok Tomazin. Načelnik postaje GRS Tržič Blaž Belhar je po koncu reševalne akcije povzel: »Sporočilo o nezgodi smo prejeli po tistem, ko je prijatelj ponesrečenega preživel šok. Natančno je opisal kraj nezgode, tako da smo lahko hitro s pravimi informacijami krenili v akcijo. Klicatelj nam je še pojasnil, da njegov kolega leži negibno v grapi ob vznožju poti in da ne more do njega. Čeprav sredi delovnega tedna smo lahko v nekaj minutah aktivirali petnajst gorskih reševalcev naše postaje, hkrati smo komunicirali z dežurno posadko helikopterja. Reševanje je potekalo vzporedno, torej po klasični metodi, po poti, po kateri smo krenili peš z vso opremo, in helikoptersko z drugo reševalno ekipo. Plovilo je zaradi natančnih podatkov lociralo mesto nezgode v tistem, ko je nadletelo nad Žrelo in mesto, kjer je ležalo telo ponesrečenega. Do njega so se prvi spustili reševalci in zdravnik iz helikopterja. Žal so lahko ugotovili le, da so posledice padca za ponesrečenega gornika usodne.«
Brez primerne opreme
V letošnjem letu sta v gorah do nesreče pod Storžičem umrla dva gornika, eden na območju postaje GRS Kranj, druga gornica pa je izgubila življenje na območju GRS Jesenice. Skupno se je letos v gorah pripetilo 82 nesreč, kjer so posredovali gorski reševalci, največ na območju postaje GRS Tolmin, skupno pa so slovenski gorski reševalci opravili že 108 intervencij.
Policisti so pozno popoldne sporočili, da je planinec med vzponom po Žrelu zdrsnil na višini približno 1700 m, potem pa med približno 200-metrskim drsenjem dobil smrtne poškodbe: »Nesreča se je zgodila na zelo zahtevni planinski poti, v zelo strmem vzponu. Pot je zasnežena in spolzka, vodi pa od Doma pod Storžičem (1123 m) proti vrhu Storžiča (2132 m). Na poti obstaja velika nevarnost padajočega kamenja. Smrtno ponesrečeni planinec ni uporabljal primerne gorniške opreme.«
Učil mlade nogometaše »Čisto sem šokiran. Otroci so ga imeli radi, v šoku bodo,« se je na novico o smrti Blaža Fariča odzval učitelj športne vzgoje z Osnovne šole Alojzija Šuštarja Uroš Kermavt. Blaž je pri njih mlade nogometne zanesenjake učil spretnosti z žogo. O njem bi lahko govoril samo v superlativih, je z žalostjo dodal. Celo prvo leto je delal prostovoljno: »Miren fant, na zunaj je deloval zelo umirjeno. Res je znal delati z otroki. Tudi starši so ga imeli radi. Že kot dijak mi je v tretjem letniku pomagal pri krožku in sem opazil, da je v redu, da bi se dalo sodelovati z njim. Ker se je potem pojavila možnost, da bi imeli dodatni krožek za naše osnovnošolce, sem pomislil nanj in mu dal to možnost.« A. L. |
V gore s cepinom in derezami Predsednik Komisije za reševanje iz plazov pri GRZS Klemen Volontar, alpinist, inštruktor in vodnik PZS, pravi, da je pomlad vedno znova nekakšen začetek. Hladni, kratki dnevi se umikajo daljšim, sončnim, sneg izginja, razganja nas od želje po avanturi: »Vendar je to le slika v dolini in na prisojnih pobočjih sredogorja. Više v gorah vlada še prava zima z vsemi značilnostmi. Snega je še povsod dovolj, v zadnjih dneh je celo zapadlo nekaj novega. Star sneg je trd, predelan, razmere za vzpone ali turno smučanje so pravzaprav takšne, kot si jih le želimo. Pa vseeno bodimo pozorni na temperature. Te v tem letnem času zjutraj redko dosežejo ničlo, kar je pogoj, da se ob dvigu temperature čez dan ne bodo lomili ostanki snežnih opasti visoko zgoraj na robovih in grebenih. Po drugi strani pa, kljub nekoliko višjim temperaturam, je sneg trd, grobo zrnat, odlična ploskev za nekontroliran zdrs. Da zdrsa, ki se lahko konča precej višinskih metrov niže, ne bo, je nujna uporaba vsaj cepina. V strmejših pobočjih v visokogorju k cepinu nujno dodajmo še dereze. Te nam omogočajo odličen stik s podlago. S cepinom je mnogo laže napredovati, hkrati pa odigra še eno pomembno vlogo pri morebitnem zdrsu ali celo padcu, saj ga uporabimo kot zavoro.« Glede na način oblačenja in materiale, iz katerih je današnja obleka, ki daje odlično drsnost, Volontar poudarja pravilo, da se bomo mnogo hitreje ustavili, če je na snegu ob drsenju telesa čim manj stičnih točk: »Ne pozabimo, stopala nujno dvignimo v zrak, da nam zatikanje derez ne naredi več škode kot koristi. Hkrati s celim zgornjim delom telesa pritiskajmo oklo cepina v pobočje in se poizkušajmo čim prej ustaviti. Pa srečno!« |
