Tiskane izdaje
Doktor kemijskih znanosti prof. Vito Turk, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, dobitnik letošnje Zoisove nagrade za življenjsko delo, je v slovenskih znanstvenih krogih v marsičem nekaj posebnega. Po eni strani je gotovo eden najuspešnejših slovenskih raziskovalcev, po drugi pa eden tistih redkih med njimi, ki so se ves čas javno izpostavljali s svojimi pogosto zelo kritičnimi stališči. Predvsem o znanstveni politiki. Za to je žel pohvale, pa tudi kritike. Marsikaj od tega smo v minulih letih objavili na straneh Znanosti. Ob tej priložnosti pa je v ospredju Turkov človeški in znanstveni lik.
Biokemik Vito Turk, ki je sredi letošnjega leta dopolnil 77 let, se je očetu slovenskega in materi češkega rodu – starša sta se spoznala v Pragi, kjer je oče študiral agronomijo, ki jo je pozneje predaval na ljubljanski univerzi – rodil v Osijeku na Hrvaškem, odraščal pa je v Ljubljani. Po maturi na Šubičevi gimnaziji je študiral na oddelku za kemijo in kemijsko tehnologijo ljubljanske fakultete za naravoslovje in tehnologijo (FNT), kjer je diplomiral leta 1961. Istega leta se je zaposlil na IJS in na FNT vpisal doktorski študij.
Leta 1965 je doktoriral, štiri leta pozneje pa mu je Fullbrightova štipendija omogočila dveletno podoktorsko izpopolnjevanje v ZDA, na Univerzi Arizone. Leto po vrnitvi iz Amerike (1971) je postal vodja odseka IJS za biokemijo in molekularno biologijo, in to za kar četrt stoletja. Mednarodno se je uveljavil z raziskovalnim delom v biokemiji in molekularni biologiji proteinov, s poudarkom na intracelularnih proteoliznih encimih – katepsinih – ter proteinskih inhibitorjih cistatinih in tiropinih. Celotno raziskovalno delo prof. Turka je ključno za razumevanje vloge raziskovanih proteinov, tako v normalnih kot tudi patoloških stanjih.
Sočasno z raziskovalnim delom na Institutu Jožefa Stefana je delal na ljubljanski univerzi – docent je postal leta 1976, redni profesor za biokemijo pa leta 1985. Velikokrat je bil tudi mentor – pri več kot 200 diplomah, okrog 40 magisterijih in blizu 50 doktoratih.
Pri 59 letih je postal direktor IJS in ostal na tem položaju dva mandata oziroma devet let. Zadnjih osem let je na IJS znanstveni svetnik. Je tudi predsednik Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana in predsednik znanstvenega sveta nacionalne raziskovalne agencije (ARRS).
Kdaj in kaj vas je potegnilo v študij kemije?
Dolgo nisem vedel, kateri študij je pravi zame. Na Šubičevi gimnaziji smo imeli zelo dobre profesorje, ki so nas znali pritegniti. Pa tudi sicer sem bil razpet med različnimi interesi. Mikalo me je, da bi se povsem posvetil športu – do poškodbe sem bil obetaven atlet. Moja velika ljubezen je bila tedaj in je še vedno tudi arheologija. Poleg tega sta me zanimali medicina in kemija. Morda bi se bil odločil za športni študij, če mi ne bi oče rekel, da naj me potem kar športni klub plačuje, a da naj se hkrati zavedam, da nisem dovolj dober za olimpijske igre. Na koncu sem sklenil poslušati nasvet sošolca Franca Gubenška (že nekaj let pokojnega akademika), da se skupaj z njim vpišem na kemijo.
Kot raziskovalec ali profesor ste bili v mnogo državah, med njimi je od nekdaj imela pomemben delež Japonska, kamor ste nazadnje odšli v tednu pred podelitvijo Zoisove nagrade. Zakaj ste tolikokrat odhajali v tujino in zakaj ste tako povezani prav z Japonsko?
Zelo sem hvaležen vsem tistim, ki so mi po doktoratu omogočili raziskovalno delo v tujini. To ni imelo samo neprecenljive raziskovalne vrednosti, saj sem pridobil veliko novega znanja in spoznal čisto drugačne pristope k raziskovalnemu delu, predvsem v ZDA, ampak mi je omogočilo tudi navezati veliko novih poznanstev. Številna sem nato negoval dolga leta, med njimi z japonskim kolegom, profesorjem Katunumo, ki je nedavno umrl – prejšnji teden sem bil na simpoziju v njegov spomin. Z njim sva skupaj objavljala, saj sva raziskovala na istem področju. Najin odnos je duhovito poimenoval »prijateljska sovražnika«. On je meni zaupal vse svoje rezultate, jaz pa njemu svoje. Tega zaupanja nisva nikoli izneverila.
Katera je najočitnejša razlika med našim in japonskim odnosom do znanosti?
Oni financirajo le kvalitetno znanost. Značilno je tudi, da je tam zelo razvito zasebno financiranje znanosti, torej tisto, česar pri nas tako rekoč ni.
Vaš raziskovalni staž je dolg skoraj toliko kot profesorski. Katero delo pa vam je ljubše – raziskovanje ali poučevanje?
Rad sem učil, toda prvenstveno sem raziskovalec. Sem pa se kot profesor vselej trudil zgledovati po svojih priljubljenih profesorjih.
Velikokrat ste oster kritik domače znanstvene politike. Morda to ne sodi v ta pogovor, a vendar, povejte, kaj vas v slovenski znanosti najbolj moti?
To, da nismo znali izkoristiti priložnosti, ki smo jo imeli še v bivši državi, ko smo bili v znanosti boljši od vseh sosedov, celo od Avstrije in Italije, po osamosvojitvi pa smo bili najboljši med vsemi vzhodnimi državami. Zdaj nam je večina že ušla, mi pa se še vedno zapiramo v svoje vrtičke. Nekoč je bilo manj denarja, a smo znali stopiti skupaj. Imeli smo le nekaj programov. Zdaj pa se moraš drobiti na preštevilne programe in projekte, če hočeš dobiti denar. Imamo 14.000 raziskovalcev in 6000 projektov! To je zame katastrofa.
Zanimiva je tudi vaša družinska zgodba. Očetu ste sledili vi, vam pa oba sinova, ki sta poleg tega še kemika in oba zaposlena na IJS. V vaši družini so očitno vsi »podlegli« kemiji. Bo tako tudi z naslednjo generacijo?
Nikoli si nisem želel, da bi sinova študirala kemijo, za enega celo kar nekaj časa nisem vedel, da je na tem oddelku – mislil sem, da študira fiziko. Prav tako si nisem prizadeval, da bi se zaposlila na IJS, prepovedati pa jima tega seveda nisem mogel. Dolgo sem mislil, da bo moj naslednik izjemni znanstvenik prof. dr. Andrej Šali, a je iz osebnih razlogov odšel v tujino. Tako je vodenje odseka prevzel sin Boris, ki je več kot dokazal, da skupino uspešno vodi in je mednarodno ugleden raziskovalec.
Enako velja za sina Dušana, ki je doktoriral pri nobelovcu Robertu Huberju. Morda je to koga motilo, toda zanimivo je, da se na drugih področjih družinska tradicija ceni; zakaj ne bi smelo biti tako tudi v znanosti? Vem, da se bo tudi moj vnuk posvetil biokemiji, a bo verjetno ostal v tujini.
Prej ste omenili svojo mladostno razpetost med interesi. Ste v zadnjih desetletjih našli kaj časa za arheologijo?
Kjerkoli sem bil po svetu, sem, če je le bila priložnost, obiskal tudi arheološka najdišča. Še posebno me zanima vse, kar je povezano s kulturo Inkov in Majev v Srednji in Južni Ameriki. Zelo občudujem raven znanja teh starih ljudstev. Predvideli so marsikaj, kar je znanost potrdila čez več stoletij ali celo tisočletij.
Sicer pa me zelo zanima celotna zgodovina. Morda bom v prihodnjih letih našel kaj več časa za vse to. Vnuk Martin, ki je na doktorskem študiju biokemije na Univerzi Ludwiga-Maximiliana v Münchnu in je slišal, da sem ob podelitvi Zoisove nagrade dejal, da je znanost moj hobi, mi je napisal: »Dedi, čas je, da si poiščeš nov hobi.«
In kaj ste mu odgovorili?
Rekel sem, da bo znanost še kar nekaj časa moj hobi, saj bi rad nekatere stvari dokončal. Nedavno sem dobil vabilo ugledne revije Annual Review of Immunology, da skupaj s še dvema kolegoma prispevam pregledni znanstveni članek s področja imunologije, ki bo imel verjetno veljavo vrsto let, če ne desetletij.
Ste po skoraj petih desetletjih raziskovalnega dela v tisti fazi, ko povzemate svoje delo, ali vas še vedno mika odkrivanje česa novega?
Trenutno sem se vrnil k raziskavam svojega prvega encima, ki je bil tudi del mojega doktorata. To je katepsin E. V zadnjem času se je namreč pokazalo, da ima ta encim izredno pomembno vlogo pri raku slinavke. To je tisti rak, kjer je zgodnja diagnostika skoraj nemogoča, ko pa zboliš, ti skoraj ni več pomoči. Naše raziskave naj bi prispevale k boljšemu spoznavanju tega encima in s tem v končni fazi tudi k odkritju zdravila proti tej bolezni.
