Tiskane izdaje
Predsednica sveta za izobraževanje in usposabljanje zdravnikov (SIZ) prof. dr. Bojana Beović, sicer specialistka infektologije, to strokovno telo pri zdravniški zbornici vodi od konca leta 2012. Vmes se je prav na področju specializacij – to je le ena od problematik, ki se jim posvečajo člani SIZ, med katerimi je tudi nekdanji minister za zdravje mag. Andrej Bručan – res veliko spremenilo. Postale so ena najbolj nevralgičnih točk v delovanju zdravstvenega sistema, po eni strani zavoljo zevajočih kadrovskih vrzeli v nekaterih specialnostih, po drugi pa zaradi naraščajočega števila mladih brezposelnih zdravnikov.
V zadnjem letu in pol so se pri nas razmere glede specializacij – z njimi se pri zbornici podrobneje ukvarja eno od delovnih teles omenjenega sveta, komisija za podiplomsko usposabljanje, ki jo vodi prof. dr. Borut Geršak – krepko spremenile. S študijem so zaključili študentje dveh medicinskih fakultet; na ljubljanski so povečali vpis, na novi, mariborski, pa je študij, ki skupaj s pripravništvom traja šest do sedem let, končala prva generacija študentov.
Mladi zdravniki – ujetniki slabega načrtovanja
S takim pristopom so pri nas hoteli povečati število zdravnikov, v prepričanju, da omejitev vpisa preprečuje možnost, da bi imeli vsaj v povprečju število zdravnikov primerljivo z drugimi razvitimi evropskimi državami, kjer pa so zdravstveni sistemi zelo različno organizirani. Dodatne zagate na tem področju je povzročilo še poslabšanje ekonomskih razmer v Sloveniji; tudi zaradi tega je interes, da bi plačevali večje število mest, usahnil.
»Tako se je nenadoma zgodilo, da je bilo mest, razpisanih za specializacije, manj od mladih zdravnikov, ki so se prijavljali na ta mesta. Pojavila se je brezposelnost diplomantov medicinske fakultete. Pri reševanju tega problema plačnik, zavod za zdravstveno zavarovanje, ni hotel aktivno sodelovati, ampak je postavljal omejitve v kvoti financiranih mest,« opozarja prof. Beovićeva na le enega od sicer številnih slovenskih problemov, ki so postali nekakšna stalnica pri oviranju razvoja naše mlade države. »Čeprav vemo, da se z iskanjem in ponujanjem rešitev, ki jih ni mogoče načrtovati kratkoročno, ne da doseči pomembnih premikov, prej obratno, to kljub temu še vedno počnemo. Izobraževanje zdravnikov je vzorčni primer takšnega početja in njegovih posledic. V takem primeru se ni mogoče vmes premisliti, ampak je strategijo treba peljati naprej, z ustreznimi popravki, seveda,« poudarja zdravnica.
Za specializacije torej danes ni razpisanih manj mest kot v prejšnjih letih, le kandidatov je več. In ta problem se nadgrajuje. Po drugi strani pa so, kljub brezposelnosti mladih zdravnikov, še vedno posamezna mesta prosta – pri specializacijah, ki so manj zaželene, in pri tistih, ki so razpisane v bolj odročnih krajih. Generaciji zdravnikov, ki zdaj končuje študij, je, kot meni sogovornica, treba zagotoviti specializacijo, jih dobro izšolati – nato pa, ob upoštevanju, kaj slovenski ekonomski okvir lahko prenese, vpise na obe medicinski fakulteti načrtovati tako, da zdravnikov ne bo preveč. Kajti nekaj je gotovo: nedopustno je, da nekaj sto zdravnikov ostane brezposelnih leto ali dve.
Različna mnenja
Zato so pri zbornici pred kratkim izvedli anketo o urejenosti tega področja po evropskih državah; izkazalo se je, da ima povsod vpliv na to, koliko mest bo razpisanih, država – ali pa regija, le da ima ta drugje povsem drugačno razsežnost, saj je marsikje regija večja kot pri nas celotna država. Prakse, po kateri bi to področje prepustili izvajalcem, ne poznajo nikjer. »Pri nas ista regija vključuje tako trboveljsko splošno bolnišnico kot UKC Ljubljana; zajema delo, denimo pediatra, tako v idrijskem zdravstvenem domu kot v ljubljanskem zdravstvenem domu ali na pediatrični kliniki v Ljubljani. Dogaja se, da specializant najprej obljubi, da bo delal v Trbovljah ali Idriji, a sčasoma ugotovi, da bi mu delo v Ljubljani bolj ustrezalo – in tako ponekod ostajajo brez specialistov,« pojasnjuje predsednica SIZ.
Nekaj časa so javni zavodi lahko sami financirali »svoje« specializante, danes zakon to preprečuje. Zato bo treba uvesti mehanizem, ki bo uredil tovrstna porušena razmerja; ta potrjuje tudi primer, podoben prej omenjenima – v še eni regiji sta zajeti dve zelo različni bolnišnici, ptujska splošna bolnišnica in UKC Maribor. Da ne bi prihajalo do anomalij in kadrovskih vrzeli, bo medicinska stroka morala oceniti, koliko specialistov na katerem področju potrebuje, dolgoročno.
Vizija in načrtovanje
»To je mogoče narediti – glede na epidemiološke podatke, glede na način zdravljenja obolenj, ki se spreminja z razvojem medicine, pa tudi glede na demografske podatke, saj je staranje prebivalstva demografsko piramido obrnilo na glavo. To pomeni, da se potreba po različnih vejah medicine močno spreminja. Stroka ima dovolj podatkov, da tovrstne spremembe oziroma trende predvidi. Bistveno bolj kratkoročno vprašanje pa je, kakšna bo potem razporeditev specialistov po državi,« meni profesorica.
Po njeni oceni se Slovenija, če bo res hotela reformirati zdravstvo, ne bo mogla izogniti ožji specializiranosti bolnišnic, prevrednotiti in preusmeriti bo morala njihovo delovanje, morda bo treba kakšno zapreti, morda odpreti novo, odvisno od razmer in potreb: »Zato načrtovanje iz najbolj drobnih vozlišč sistema – zdravstvenih domov, bolnišnic – res ni najbolj smiselno. Izvajalci imajo še vedno na voljo učinkovito menedžersko orodje: da mladega specialista zaposlijo.«
Kritika zdajšnjih kriterijev?
V zadnjem času je bilo veliko govora tudi o kriterijih za sprejem na specializantsko mesto, ki so sestavljeni iz treh delov: ocena dodiplomskega študija, različna priporočila in dosežki ter razgovor.
»Pri razgovoru so se v zadnjem času – kar je značilen pojav v obdobju, ko se razmere zaostrijo – pojavljale težave. Postopek poteka po predpisih, ki veljajo za upravni postopek, po drugi strani pa v tem razgovoru iščemo pravega človeka za pravo mesto. Zato se vprašanja dotaknejo tudi zasebnega življenja mladih zdravnikov, njihovih aktivnosti, ročnih spretnosti in tridimenzionalnih predstav (od ukvarjanja s športom do slikarstva in kiparstva), kar je, denimo, zelo pomembno za bodočega kirurga. Vse to so sestavine pogovora, ki jim nekateri oporekajo, češ da preveč posegajo v zasebnost – po drugi strani pa pomagajo ustvariti celovito sliko o posamezniku,« pravi Bojana Beović.
Ob tem priznava, da nikakor ni dopustno, da nekdo, ki ima ali nima partnerja, ki je moški ali je ženska, zaradi tega nekega mesta ne bi dobil. »Nedopustno je, da bi katerokoli od kandidatovih lastnosti opisovali s slabšalnim podtonom – a se tudi to zgodi, prav na ta račun smo prejeli nekaj pritožb, češ da so se člani komisije vedli diskriminatorno, predvsem do kolegic. Kljub temu vsi, ki se ukvarjamo s tem področjem, menimo, da se pri specializacijah ne bi bilo smiselno lotevati celovitejših sprememb. Zdajšnji postopek ščiti interese mladih zdravnikov in je bistveno pravičnejši od praks, ki so se pred leti pojavljale po zdravstvenih domovih in bolnišnicah. Danes smo veliko bolj dosledni in vsaj poskušamo biti objektivni. Pri morebitnih odstopanjih pa se je mogoče pritožiti in posledično ukrepati.«
Pri nas je za pogovor s kandidatom na voljo dvajset minut, v ZDA ta postopek traja nekaj dni, ponekod pa, denimo, pri izboru upoštevajo le ocene, vendar te, tako Beovićeva, »zelo malo povedo o zdravnikovem odnosu do poklica in do bolnikov, o njegovih fizičnih sposobnostih, ki so potrebne za določeni del medicine – po drugi strani pa so objektivno merilo, ki mu ni mogoče oporekati v smislu, da je prišlo do diskriminacije«.
Preveč specializantov, premalo mentorjev
Na področju družinske medicine je trenutno poleg že znanih težav vzniknil še en problem: zdaj je specializantov kar naenkrat preveč, saj primanjkuje mentorjev. »Tako izobraževanje – da, denimo, v ambulanti sedi zdravnik s tremi specializanti in potem skupaj gledajo bolnika – ne more biti kakovostno,« opozarja zdravnica. Zato tudi tu pospešeno iščejo rešitve.
Za družinske zdravnike, ki jih sicer pri nas najbolj primanjkuje, je bilo lani razpisanih veliko mest, toda, tako Beovićeva, »specialiste bo, ko bodo končali štiri leta trajajočo specializacijo, treba zaposliti – sicer tega področja medicine spet nismo oziroma ne bomo okrepili. Po drugi strani pa so na področju družinske medicine tudi v času, ko je bilo na voljo več mest kot kandidatov, ostajala nezasedena mesta, vedno v krajih, ki so med manj zaželenimi. Zato očitki, češ da je za zastoj v razvoju družinske medicine kriva zbornica, res niso utemeljeni. Ta mesta je preprosto treba napraviti bolj privlačna; včasih to omejuje zakonodaja, torej jo je treba popraviti.«
Kratkovidna
Zbornica z licenco zagotavlja, da je zdravnik dovolj usposobljen za nadaljnje opravljanje svojega poklica. Zato po sedemletnem licenčnem obdobju preverja, ali se zdravnik izobražuje in ali opravlja delo na področju svoje specialnosti, ali ima dovolj prakse, ali njegovo delo zagotavlja tako kakovost kot varnost v skrbi za bolnike. Če bi se torej pri nas odločili za prostovoljno članstvo v zdravniški zbornici, bi potrebovali drug sistem, ki bi reguliral zdravniški poklic.
Kot razmišlja dr. Beovićeva, »lahko to prevzame ministrstvo za zdravje, ki pa je politični oziroma uradniški organ; moralo bi se kadrovsko okrepiti, zdravniki pa moramo vedeti, da se bo posledično tudi medsebojna komunikacija bistveno spremenila. Obstaja še možnost, da bi se oblikovalo več zbornic, ki bi vse imele pooblastilo za licenciranje zdravnikov. To pa nikakor ne bi bilo dobro. Si predstavljate, kako resen problem, povezan s strokovnimi standardi, bi lahko nastal? Razlike bi omogočale, da bi zdravnik, ki pri eni zbornici ne bi dobil licence, to pridobil pri drugi. Takega sistema si slovenski bolniki oziroma prebivalci zagotovo ne želijo, o tem sem prepričana.«
Bolj učinkovito pa bo moralo postati tudi preprečevanje bega možganov v tujino, kamor praviloma vedno odhajajo sposobnejši, »pri čemer ne gre le za finance, ampak tudi za bolj urejene delovne razmere. Pri nas včasih ne vemo, kdo je komu namenjen – v resnici pa bi celoten sistem moral delovati tako, da zdravniku olajša oziroma omogoči skrb za bolnika, ne pa, da mu, tako kot zdaj, delo onemogočajo številni kratki stiki. Zato se spoprijemamo s težavami, številnimi. In to je treba spremeniti.«
