Objavljamo povzetek intervjuja s slovenskim reprezentantom Goranom Dragićem, ki te dni navdušuje pod košarkarskimi obroči. Članek je povzet po reviji Moje finance.
Niste samo odličen košarkar, ampak tudi mlad milijonar. Leta 2015 ste podpisali petletno pogodbo za 90 milijonov dolarjev. Bi se tako gnali tudi, če ne bi bilo milijonov v igri?
Košarko sem začel igrati zaradi ljubezni do igre. Z leti je prišel tudi denar, vendar ta nikoli ni bil glavni motivator. Motiv je bil in je še vedno igranje na najvišji ravni na svetu.
Kako upravljate svoje premoženje?
Imam finančnega svetovalca, s katerim že dolgo uspešno sodelujeva. Vsaka dva meseca se slišiva, pošlje pa mi tudi poročilo. Na koncu imam glavno besedo, kaj bom storil s svojim denarjem.
Nazadnje, ko sva se pogovarjala o vašem premoženju (junij 2014), ste dejali, da imate denar razpršen na treh bankah, malo v nepremičninah, v vrednostnih papirjih, ki vlagajo v infrastrukturne projekte, kot so avtoceste. Se je vaša naložbena strategija v tem času kaj spremenila?
Moja naložbena strategija se je spremenila v skladu z večjimi prihodki. V podrobnosti pa ne bi šel.
Lani pozimi ste kupili družinsko hišo v Miamiju za 7,9 milijona dolarjev. Kaže, da ste imeli srečno roko z nakupom. Po podatkih družbe S&P/Case Shiller so se cene domov na Floridi od februarja lani povišale za sedem odstotkov. Ali vidite nepremičnino tudi kot naložbo?
Za nakup hiše smo se odločili, ker nam je bila všeč. Zaradi lokacije ob morju smo se tudi zavedali, da je pozneje ne bo težko prodati, morda pa z njo tudi kaj zaslužimo.
Vse se začne doma. Kaj so vas starši naučili o denarju?
Da je skromnost velika vrlina.
Se s soigralci kdaj pogovarjate o naložbenih priložnostih oziroma njihovih podvigih?
To so zasebne stvari, o katerih se v garderobah ne pogovarja.
Še preden vam NBA izroči milijonski ček, morate igralci v »finančno šolo«. Pa kljub temu številni po koncu kariere bankrotirajo. Zakaj?
Menim, da so v večini primerov krivi priskledniki ter preveč luksuzno življenje na vrhunca kariere. Igralci namreč tak življenjski slog nadaljujejo tudi po upokojitvi, ko so prilivi veliko manjši. Večina igralcev prihaja iz revščine, so brez staršev...
Omenjate prisklednike, ki se prilepijo na uspešne športnike. Jih prepoznate? Kaj hočejo od vas?
Seveda jih prepoznam. To ni težko, saj so vedno tam, kjer je denar. Želijo razvijati posle, v katere te želijo vključiti kot partnerja. V večini primerov pa se to slabo konča.
Pritisk na tako uspešne igralce, kot ste vi, je kar velik. Kako se spopadate s stresom?
S stresom se spoprijemam tako, da poskušam, ko nisem na treningih ali tekmah, košarko odmisliti. Pri tem si pomagam z različnimi aktivnostmi, ki vključujejo predvsem mojo družino.
Ali že razmišljate o upokojitvi in kaj boste takrat počeli?
O upokojitvi ne razmišljam, saj si želim igrati čim dlje oziroma dokler mi bo telo to dopuščalo.
Zaradi dovolj dolgega igranja v NBA imate pokojnino zagotovljeno prek sindikata igralcev. Kakšne pa so v povprečju te pokojnine?
Pokojnine so v ligi NBA odvisne od dolžine kariere, mislim, da je povprečna doba igranja v ligi NBA okoli pet let. Košarkarji pa dobijo pokojnino šele po 60. letu. Kakšne so, pa žal ne vem.
Verjetno spoznavate cel kup ameriških zvezdnikov. Ob katerem so se vam najbolj zatresle noge ali vam je zastal dih?
Naše tekme si ogleda veliko znanih obrazov, kot so boksar Floyd Mayweather, glasbeni producent DJ Khaled, raper Pittbull in drugi. Od vseh sta me do sedaj najbolj prevzela voznik formule Luis Hamliton in nogometaš Cristiano Ronaldo.
Kaj bi svetovali mladim igralcem, ki sanjajo, da bodo nekoč šli po vaših stopinjah?
To, kar delate, delajte z veseljem ter predvsem zaradi sebe.
