Petek, 19. 10. 2018, 4.00
5 let, 5 mesecev
Urbani portreti
Samo Rugelj: Vsak tekač je svoja vrsta, vsak je svoj unikat
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,36
Vročica ob ljubljanskem maratonu se bliža vrelišču in čez nekaj dni bodo tisti, ki bodo nastopili na njem, opravili svoje zadnje teke pred končno preizkušnjo. Vsake toliko se zazdi, da lahko dandanes že skoraj vsak bolj ali manj mimogrede preteče maraton. Je res tako?
Ne povsem. Naj za začetek na kratko opišem svojo športno prigodo izpred nekaj tednov.
Mimogrede iz Ljubljane v Bohinj
Za konec poletja smo se v majhni družbi dogovorili, da se odpravimo na pohod iz Ljubljane v Bohinj. Sam sem pot precej dobro poznal, saj sem po njej lani pohajal, ko sem šel na Triglav, zdelo pa se mi je, da se da do tja vseeno priti po bolj direktni poti. Lani sva s prijateljico namreč naredila precejšen ovinek in se vzpela še na strmi Ratitovec.
Nismo se kaj posebej pripravljali na vse skupaj. Enkrat smo šli iz Ljubljane v Škofjo Loko in potem še na Lubnik, drugič pa še na Grintovec. Sam sem dva tedna pred načrtovanim pohodom nekaj dni s sinovoma sproščeno pohajal tudi ob Hadrijanovem zidu. To je bilo vse. Ker je bila v tistem času čez dan še precejšnja poletna pripeka, smo se odločili, da preizkusimo nočno različico.
Dogovorili smo se, da na pot krenemo pozno popoldne ob koncu tedna, ko smo se lahko res spočili od delovnega tedna. To je v praksi pomenilo ob šestih popoldne izpred Prešernovega spomenika, "da bo naš rezultat uraden".
Malce smešno se nam je zdelo, ko smo med množico turistov iz središča Ljubljane krenili proti Julijskim Alpam, a že nekaj kilometrov kasneje, ko smo se iz Podutika začeli vzpenjati proti Toškemu čelu, pa naprej proti Katarini in Tošču, se je vse umirilo in potem tudi stemnilo.
Nismo tekli, vendar smo hitro hodili, navzdol pa pustili gravitaciji, da nas je nesla naprej. Prišli smo do Sela, se v svežini zgodnje noči prebili po kolovozih do vznožja Pasje ravni, potem pa pod njenim pobočjem in mimo Bukovega vrha našli markirano pot direktno v Poljano. Tu smo se po dobrih šestih urah hoje ustavili za nekaj minut in okrepčali.
Že v drugi polovici noči smo potem iz Volče in prek Malenskega vrha prišli do Črnega Kala, sedla pod Blegošem, od tam pa se spustili v Zali Log, kjer smo se drugič spočili. Potem smo se prek Soriške planine, kjer se je ravno zdanilo in kjer smo v Litostrojski koči pojedli zgodnji zajtrk, spustili v Bohinjsko Bistrico in naprej do Bohinjskega jezera, v katerem smo noge namočili že pred deseto uro zjutraj. Hodili smo torej dobrih petnajst ur, v tem času pa premagali 80 kilometrov in tri tisoč višinskih metrov. Bila je lepa tura čez slovenske vzpetine.
Nekaj po poldnevu nas je avtobus že pripeljal nazaj v Ljubljano in malce daljši spanec naslednjo noč je odplaknil utrujenost od pohoda, ki na telesu ni pustil skoraj nobenih posledic. To je pa lepa forma, sem si mislil.
Nekaj dni kasneje sem se lotil priprav na ljubljanski maraton.
Ponovne priprave na maraton
Že od pomladi sem se v rekreativnem smislu ukvarjal bolj s hojo kot s tekom. To seveda ne pomeni, da nisem nič tekel, a večina tega teka je bila po gozdnih poteh, ponavadi navzdol, saj ob vzponih na take ali drugačne kuclje in hribe seveda nisem mogel teči.
Tekaška vrnitev na ceste mi je pokazala, kako zahteven (rekreativni) šport je v resnici vztrajnostni tek, še posebej tisti, ki meri na to, da na koncu pretečeš maraton. Ne glede na to, da sem imel v sezoni za seboj kar nekaj gorskih maratonskih preizkušenj, da sem bil brez resnejših posledic sposoben odkorakati od Prešernovega spomenika neposredno do Bohinjskega jezera in da sem v zadnjih petih letih povrhu vsega odtekel tudi kar nekaj cestnih maratonov, je bila malce resnejša vrnitev na cesto pravi šok za moje telo. Okostje s sklepi se je moralo ponovno navaditi udarjanja nog ob trdo asfaltno podlago in se temu prilagoditi, kite so sem ter tja zaječale, srčno-žilni sistem je moral preklopiti v višjo prestavo, pljuča pa so morala delati nadure. Da, vztrajnostni ravninski tek sem znova spoznaval iz neke nove perspektive.
Ko sem tako po kakšnem mesecu stopnjevanih cestnih tekov spet lahko zdržema pretekel ravninsko polovičko, sem ugotovil, da sem po njej skoraj bolj utrujen, kot sem bil po nedavni "bohinjski turi". Ob bližanju cilju me je tako prešinilo nekaj novih spoznanj.
Tek ni en, tekov je več
Morda sem v tem mesecu najbolj nazorno v vsej svoji dozdajšnji tekaški "karieri", ki traja že skoraj štirideset let, doumel, da vztrajnostni tek ni en sam, temveč je vztrajnostnih tekov veliko več. Obstaja vztrajnostni tek za sprostitev, ko pač obuješ copate in stečeš po kakšni svoji poti, pri tem pa se ne oziraš ne na razdaljo ne na svojo hitrost. Obstaja vztrajnostni tek, ki je že malce bolj načrtovan, tek, ki je osnova za neki tek v prihodnosti, tek, ki je del priprav za neko končno preizkušnjo, tek, ki je del treninga in pri katerem nekaj pomenita tako čas kot razdalja. Potem so vztrajnostni teki, ki počasi, a sistematično peljejo in pripeljejo do cestnega maratona in še naprej, pa teki po gozdu za zabavo in spet tisti po hribih in celo gorah, ki na koncu priprav pomenijo sposobnost preteči in prehoditi gorski maraton ali celo ultramaraton.
Kakor tek ni samo eden, tako tudi tekači niso samo ene vrste. Vsak je svoja vrsta, vsak je svoj unikat. Vsak je na neki točki svoje tekaške kariere. Nekateri šele začenjajo in se spoznavajo z vztrajnostnim tekom ter razmišljajo, ali bi se ga sploh resneje oprijeli. Drugi so že globoko zagazili vanj, polni so idej in nasvetov, kako izboljšati tisto, kar so že dosegli. Tretji so že dosegli svoj vrhunec, soočajo se s svojimi omejitvami ter razmišljajo, kako jih preseči ali se jim ukloniti. Če pretiravajo, se kmalu znajdejo pri kakšnem zdravniku ali fizioterapevtu, če so modrejši, vključijo tek in svojo zmožnost pri njem v neko novo kakovost svojega bivanja in gibanja.
Nekateri za zmeraj ostanejo pri "desetkah". Te jim povsem zadostujejo in že same po sebi plemenitijo njihovo življenje. Drugi sežejo do polovičk in sem ter tja skrivoma pogledujejo proti maratonu, čeprav se ga morda nikoli ne bodo upali lotiti. Tretjim je premalo tudi maraton, saj jim je svoje telo, ta veličasten naravni mehanizem, uspelo pripraviti in natrenirati, da to antično razdaljo premagajo v treh urah ali še hitreje. Vsakič znova, morda tudi na različnih koncih sveta. Ne glede na to, kam spadate, bi lahko s Kipchogejem, trenutnim svetovnim rekorderjem v maratonu, z ramo ob rami komaj pretekli nekaj sto metrov, najhitrejši med vami pa morda nekaj kilometrov.
Ljudstvo tekačev
Zato vztrajnostni tek v naših krajih ostaja bolj ali manj individualni izziv in notranje zadovoljstvo. Kar je namreč skupno vsem tekačem, je to, da so del ljudstva tekačev, del tistih, ki vsakič znova premagajo inercijo, ki bi telo najraje ohranila na miru, obujejo tekaške copate in se poženejo ven v svobodno gibanje. Vztrajnostni tek za lastno dušo namreč ostaja ena najbolj neposrednih in najhitrejših poti do lastne telesne preroditve, nenehnega rojevanja, ki v pravih in pravilnih odmerkih dolgotrajno ohranja živost in zdravost posameznikovega telesa.
Ko sem prišel na cilj svoje polovičke, sem se zazrl nekaj tednov naprej, na štart ljubljanskega maratona. Razmišljal sem: si lahko tudi letos privoščim celotnih 42 kilometrov, na katere sem prijavljen? Ali pa naj bom, po zaporednih ljubljanskih maratonih v zadnjih petih letih, tokrat bolj ponižen in se zadovoljim samo s polovičko?
Preteči maraton namreč ni preprosto. Nikoli ni bilo in nikoli ne bo. To dejanje zahteva veliko notranjo silo in visok koncentrat telesne energije, ki jo je treba nabirati kar nekaj časa. Uživati na polovički ali pa se mučiti na celem maratonu, je tokrat moje vprašanje.
Odločil sem se, da se bom tokrat prepustil notranjemu občutku. Ko se po 20 kilometrih proga razdeli, saj polovička odvije levo in proti cilju, maraton pa zavije desno in povabi na drugo polovico, bom povprašal telo, kaj misli. Ravnal se bom po tem, kaj mi bo odgovorilo. Bomo videli.
Vse skupaj ni tako pomembno. Pomembno je, da sem še vedno del ljudstva tekačev. Se vidimo na štartu prihodnjo nedeljo, tekači!
Srečno tudi na vaši tokratni tekaški poti.
