Tiskane izdaje
Gledalci po vsej Evropi so se v torek in sredo spet namestili pred televizorje za začetek izločilnih bojev v nogometni ligi prvakov. Med tekmami so ob igriščih v Manchestru, Torinu in drugod lahko opazili oglase za igralno konzolo playstation 4. Vendar brez kakršnekoli omembe proizvajalca. To samo kaže, kako daleč od nekdanje slave in prepoznavnosti je sedanji japonski Sony. In da se tega verjetno celo sam zaveda.
Le malo dobrih novic je v zadnjem času prišlo iz tokijskih pisarn nekoč najpomembnejšega proizvajalca zabavne elektronike na svetu. Tudi brez domnevno severnokorejskega vdora v informacijski sistem podjetja predsednik uprave Kazuo (Kaz) Hirai in drugi vodilni skoraj nimajo razlogov za veselje.
Milijardne izgube se vlečejo iz četrtletja v četrtletje, nekateri dobri obeti, kot je bilo začetno pridobivanje tržnega deleža pri pametnih telefonih po razhodu z Ericssonom in uvodno navdušenje (azijskih) kupcev nad brezzrcalnimi fotoaparati, so se hitro izkazali za prenagljene.
Hirai, ki je v prvem letu po nastopu funkcije (1. aprila 2012) glasno in ob vsaki priložnosti govoril o strategiji enega Sonyja (one Sony), je to mantro očitno že opustil in začel počasi razkosavati podjetje in odprodajati nedobičkonosne oddelke. Proizvodnja televizorjev je od lani v samostojnem podjetju, pred kratkim pa je Hirai napovedal, da bodo na enak način iz matične korporacije izločili tudi oddelek za avdio- in videonaprave, ki pa bo še vedno ostal v stoodstotni lasti Sonyja. Prav tako so pred enim letom prodali proizvodnjo osebnih računalnikov in znamko vaio, ohranili so le petodstotni lastniški delež.
In čeprav so v podjetju to ob prvih govoricah zanikali, je Hirai ob predstavitvi najnovejših finančnih rezultatov priznal, da razmišljajo o tem, da bi izstopili tudi iz posla s pametnimi telefoni (družina izdelkov xperia) in proizvodnje televizorjev. Oba oddelka bi bil Sony, namiguje njegov prvi mož, za pravo ceno pripravljen prodati.
Playstation in fototipala
Zdaj Sony, ki na Japonskem sicer ponuja tudi zavarovanja in druge storitve, v tehnološkem svetu prosperira predvsem na dveh področjih. Je najuspešnejši proizvajalec igralnih konzol, saj je njegov playstation 4 najbolje prodajana hišna konzola najnovejše generacije, hkrati pa je z naskokom največji izdelovalec tipal za fotoaparate in fotografske sklope pametnih telefonov. Med drugim jih dobavlja Applu za iphone.
Pri tem je zanimivo, da s svojimi končnimi izdelki, v katere vgrajuje enaka ali celo boljša tipala, ni najbolj uspešen. Pametni telefoni sony so v naših preizkusih fotografsko med boljšimi, ne pa tudi najboljši, in pri prodaji jim fotografski pedigre bolj malo pomaga.
Podobno je pri fotoaparatih sicer je Sony ponekod uspešen s svojimi brezrcalniki, vendar sta daleč pred tem še vedno japonska konkurenta Canon in Nikon, celoten fotografski trg pa se hitro krči, saj je v le nekaj letih padel z več kot sto milijonov na približno 40 milijonov prodanih fotoaparatov na leto.
Tako je Sony vodilen le še v eni kategoriji izdelkov za domače uporabnike, medtem ko je bil v preteklih desetletjih prevladujoč na različnih področjih, brez nekaterih napak ali nesrečnih okoliščin pa bi vladavino lahko razširil še drugam.
V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja so televizorji trinitron veljali za najbolj kakovostne in napredne in so bili najprepoznavnejša znamka (tehnologija) v tem segmentu. Kdor je kupoval prenosen glasbeni (kasetni) predvajalnik, si je želel walkmana in ga tudi kupil, če si ga je le lahko privoščil.
Podobno je bilo v 90. letih z nasledniki walkmanov, discmani (prenosnimi predvajalniki zgoščenk). Sony je sodeloval tudi pri nastanku standarda za zgoščenke (CD) in pozneje za ploščke bluray, manj uspešen pa je bil sredi 80. s standardom za videokasete betamax, ki ga je izpodrinil konkurenčni vhs, ki ga je razvil prav tako japonski JVC.
Največji uspešnici trinitron
Pri Sonyju so bile žice samo pokončne, kar je odpravilo večino slabih lastnosti mreže: segrevanje in popačenje slike, majhno svetilnost in ne najboljše barve. Dodalo je samo eno svojo – dve vodoravni žici, ki sta se na televizorju videli kot zelo tanki črti. Vseeno je trinitron, ki je na prodajne police v modelu kv-1310 prvi prišel leta 1968, postal sinonim za najboljšo televizijsko sliko vse do prevlade ploskih zaslonov več kot tri desetletja pozneje.
Kjer pa Sonyju najprej ni uspelo ujeti smernic in je pri kakovosti slike zaostal za Pioneerjevimi plazmami kuro, pri prepoznavnosti med kupci pa za Samsungom, ki je uspeval izdelovati primerljivo kvalitetne ali celo superiornejše televizorje lcd za nižjo ceno.
Walkman je bil sploh povsem Sonyjeva iznajdba. Leta 1979 so začeli prodajati izdelek s sicer dolgočasno oznako tps-l2, ki pa je bil prvi prenosni predvajalnik kaset na svetu. Začetni modeli še niso omogočali snemanja, toda kljub strahu vodilnih pri Sonyju, da bo to odvrnilo kupce, jih ni.
Družina izdelkov walkman je takoj postala uspešnica. Pozneje so bili discmani resda cenjeni, a prodajno bistveno manj uspešni od walkmanov, medtem ko je Sonyju prehod v digitalne prenosne predvajalnike (datotek mp3) spodletel še bolj kot prehod na ploske televizorje.
Prvi digitalni walkmani so imeli podporo samo za določene (Sonyjeve) kodeke, namesto univerzalnega mp3, za prenašanje datotek z računalnika na predvajalnik pa so bili uporabniki primorani tolerirati počasen, nepregleden in nestabilen program. Preden so se v Sonyju zavedeli svojih napak in jih odpravili, je trg skoraj v celoti prevzel Apple s svojimi ipodi. Čeprav so walkmani večinoma omogočali višjo kakovost predvajane glasbe, imeli priložene boljše slušalke in so bili z ipodi tudi cenovno povsem primerljivi.
En, povezan, integriran Sony, o katerem je govoril Hirai, se zdaj zdi le še privid. Korporacija, ki je imela v portfelju skoraj vse izdelke zabavne elektronike in računalništva, hkrati pa še glasbo in filme, saj je lastnica ene največjih glasbenih založb na svetu (po prevzemu CBS) in enega največjih hollywoodskih studiev (po prevzemu studiev Columbia Pictures in Metro-Goldwyn-Mayer), vsega tega ni znala združiti in v vsaki od teh naprav dati prednosti, ki jih nihče drug ne more.
Zdaj gredo šefi v drugo smer in raje razdružujejo oddelke v podjetju ter gledajo predvsem na kratkoročne finančne koristi. Od nekdanjega velikana zabavne elektronike, pionirja novih tehnologij in kategorij izdelkov ter sinonima za kakovostno sliko in zvok pa ostaja vse manj.
