Prezgodnje staranje, rak in debelost

Slovenska skupina raziskovalcev z inštituta za medicinsko genetiko UKC Ljubljana je uspešno končala mednarodno raziskavo, katere rezultat je odkritje novega gena za sindrom prezgodnjega staranja. Spodbudilo jo je rojstvo dečka Tiborja, pri katerem so zdravniki že med nosečnostjo ugotovili zastoj rasti, kmalu pa tudi prepoznali znake prezgodnjega staranja.

»Vsa živa bitja so podvržena procesu staranja. Pri nekaterih se klinični znaki pojavijo prej, pri drugih pozneje. Na potek zagotovo vplivajo način življenja in različni dejavniki okolja. Kadar pa se znaki staranja pojavijo že zelo zgodaj, kot je bilo v tem primeru ob rojstvu, ali pa zelo pozno, gre praviloma za posledico genetskih sprememb. Sindrome, pri katerih se kažejo znaki prezgodnjega staranja, imenujemo progeroidni sindromi,« pojasnjuje dr. Aleš Maver, vodja centra za mengelsko genomiko na inštitutu za medicinsko genetiko in član skupine, ki je pod vodstvom predstojnika prof. dr. Boruta Peterlina uspešno končala štiriletno raziskavo in članek o tem objavila v znanstveni reviji American Journal of Human Genetics.

Redke razvojne motnje

Za klinično sliko sindroma je po sogovornikovih besedah značilen zastoj rasti že v nosečnosti, pomanjkanje podkožnega maščevja, teža tudi po rojstvu ne napreduje. Opazne so specifične obrazne poteze ter nepravilnosti v razvoju kosti lobanje in prstov rok in nog.

»Te razvojne motnje se pojavljajo izjemno redko. Za najbolj znan, to je progeroidni Hutchinson-Gilfordov sindrom je ocenjena pogostost pojavljanja 1 na 18 milijonov. Pri nekaterih progeroidnih sindromih so znani podatki o klinični sliki, genu in mehanizmu nastanka, pri drugih pa je opisano le klinično stanje ali še to ne. Tako je bilo tudi v omenjenem primeru, sindrom ni imel skupnega opisa, ne imena in ni bil znan gen, katerega mutacije vodijo v nastanek teh razvojnih motenj,« je ob predstavitvi dosežka skupine, to je odkritja novega gena za prezgodnje staranje, pojasnil dr. Maver.

Dr. Aleš Maver Foto: Dragica Bošnjak

Prva podpisana avtorica članka, v katerem pojasnjujejo to odkritje, je doc. dr. Karin Writzl, klinična zdravnica in raziskovalka z istega inštituta, dr. Maver, ki je drugopodpisani avtor, pa še pojasnjuje, da je bilo o sindromu, ki so ga raziskovali, znanega zelo malo in v literaturi komaj nekaj opisov otrok s podobnimi kliničnimi znaki.

Začetna težava je bila, da za sindrom ni bilo mogoče najti skupnega opisa, predvsem pa ni bil znan vzrok – mutiran gen, ki privede do nastanka sindroma. Slovenska skupina raziskovalcev se je tako podala na pravo detektivsko iskanje manjkajočih informacij, v sodelovanju s strokovnjaki v tujini.

Kot je še razložil Maver, so z obširno gensko analizo pri štirih bolnikih s podobno klinično sliko, poleg slovenskega so bili to še primeri iz Italije, Francije in Španije, našli spremembo v genskem zapisu SLC25A24, ki vodi v spremembo ene aminokisline v beljakovini SLC25A24.

Sekvenciranje nove generacije

Preiskavo so opravili z novo tehniko določanja zaporedja človeškega genoma – sekvenciranjem nove generacije. S tem pristopom lahko v kratkem času in ekonomično določijo zaporedje vseh genov v genskem zapisu človeka.

Omenjena beljakovina je v mitohondrijih in se izraža v večini tkiv človeškega telesa. Ima pomembno vlogo pri uravnavanju ustrezne količine glavne energijske molekule, molekule ATP v mitohondriju. S simulacijo molekulske dinamike so raziskovalci dokazali, da mutacija vodi v strukturno spremembo beljakovine, s funkcijskimi študijami pa so potem potrdili negativen vpliv mutacije na strukturo in funkcijo mitohondrijev in posledično značilne motnje v razvoju organizma.

Rezultati študije pomenijo nov mejnik pri odkrivanju mehanizmov staranja. V luči »prehitrih oziroma prepočasnih« procesov, ki spodbujajo ali upočasnjujejo delovanje nekaterih celic, pa kažejo na možnosti za nadaljnje raziskovanje vloge tega gena, ki je morda povezan tudi z rakavimi obolenji in motnjami v presnovi maščob.