Tiskane izdaje
Čeprav se odvisnik zaveda škodljivosti svoje odvisnosti, je ugodje, ki ga dobi od novega odmerka in posledično občutek domačnosti in varnosti notranjega ter neodvisnosti od zunanjega sveta, močnejše od razuma.
Podobno bi lahko opisali človeško odvisnost od nafte in serijo podnebnih konferenc, ki služijo kot kratkotrajne intervencije v statusu quo. Čeprav je izredno pohvalno, da je kot zadnja država na svetu tudi povsem uničena Sirija podpisala pariški sporazum in tako povsem razgalila ZDA kot edino državo na svetu, ki se ne bori proti največji globalni grožnji človeštvu (hkrati pa je eden glavnih krivcev, da se s to grožnjo sploh soočamo), zadnja podnebna konferenca COP 23 v Bonnu ni prinesla velikih sprememb. Sredstva, o katerih se pogovarjajo, se še vedno merijo le v milijonih, in ne v milijardah, ukrepi pa so parcialni in ne prinašajo ustreznih rešitev na globalni ravni.
Kot največja financerka podnebnih ukrepov se je na zadnjem zasedanju izkazala Nemčija, ki svojih izpustov ni zmanjšala že osem (!) let. In to kljub radikalni energetski politiki in največjemu deležu obnovljivih virov energije v Evropi, ki lahko dosežejo tudi stoodstotno preskrbo z električno energijo na določene dni. Kako to? Predvsem zaradi napačne strateške odločitve, da bodo postopoma ugasnili vse svoje jedrske elektrarne, ter nezadostnih ukrepov na področju energetske učinkovitosti (negawatti), ki bi spremljali to odločitev. Posledično so morali povečati proizvodnjo v termoelektrarnah na premog. K zmanjšanju izpustov prav tako ni pripomogla trdoglavost nemške avtomobilske industrije, ki se sveto oklepa dizlov, tako zelo, da so pripravljeni tudi goljufati pri njihovih izpustih. Da ne govorimo o zamujenih letih industrijskih raziskav in razvoja, ki se bodo mogoče pokazala kot usodna v prihodnjih letih tudi za Slovenijo.
Glavna težava je nesistemski pristop. Sprejemamo posamezne ukrepe, ki pa jih z drugimi ukrepi izničimo. Nimamo celovitega pristopa v upravljanju mednarodnih prizadevanj za boj proti podnebni krizi, države, ki bi morale voditi boj in reformirati svoja gospodarstva, še vedno delujejo po 50 let starih načelih, se umikajo vase in celo vračajo nazaj zastarele tehnologije. S tem so amputirale vse manjše države, ki so odvisne od teh centrov moči, kot tudi mednarodne institucije, kot so Združeni narodi in EU.
Dober primer je Slovenija, ki je le nekaj let po zaključku svoje največje investicije v fosilno energijo razglasila, da bo do 2030 skorajda povsem elektrificirala promet. S tem ni le potrdila argumenta, da s tem ne bomo rešili ničesar, saj bo energija še vedno prihajala iz fosilnih virov, temveč pošilja mešane signale svojim državljanom, ki so zaradi tega zmedeni ali pa to vidijo le kot še en način za nabiranje političnih točk pri okoljsko ozaveščenih državljanih ali tako imenovanega greenwashing.
Kajti za tem načrtom ni nobene strategije, nobenih drugih politik in ukrepov, ki bi nas prepričali v resnost takšne izjave. Vlada ne govori ničesar o ustanovitvi konzorcija za izdelavo slovenskega električnega avtomobila ali motorja, s katerim bi izpolnili ta cilj s slovenskim znanjem in industrijo, čeprav imamo doma več podjetij, ki se ukvarjajo s tem področjem in so celo vodilna v svetu.
Slovenija se bo tako kot ves svet še naprej lepo zadevala z nafto in tripala o električnih avtomobilih, naši otroci in vnuki pa nam bodo leta 2050 rekli, kako smo lahko bili takšni idioti in zapravili našo in njihovo prihodnost z odvisnostjo, ki bi se je s skupnimi napori lahko rešili že zdavnaj.
Foto: Maksim Šemetov/Reuters
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič je predstavnik WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
Po arhivu eko blogov lahko brskate TUKAJ.
