Ko pogovor nadomestijo pisana sporočila in :)
Pri uporabi emotikonov ne gre toliko za to, kako se pošiljatelj počuti, temveč kakor naj bi se prejemnik ob sporočilu počutil.
Odpri galerijo
Večkrat se zgodi, da pri pisanju sporočil izpustimo presledke, okrajšamo besedo, besede in ločila izpustimo, s čimer želimo, denimo, sporočiti, da nimamo časa in se nam mudi ali kaj tretjega. FOTO: Aleš Černivec/Delo
Imate tudi vi tu in tam težave z dešifriranjem SMS-sporočil, ki vsebujejo kopico kratic, okrajšav ali samo emotikone? Morda pa je pošiljanje sporočil oziroma spletni sleng bližje govoru kot besedilu. Mladi se danes ne kličejo več pogosto, največkrat komunicirajo prav prek SMS-sporočil ali na različnih spletnih platformah oziroma klepetalnicah. Gre za nadomestek govora, piše BBC.
Govoriti se praviloma naučimo prej kot pisati (z izjemo tistih, ki ne morejo govoriti ali ne morejo slišati). V zgodovini se mnogo ljudi nikoli v življenju ni naučilo pisati, nekatere kulture nimajo niti razvite svoje pisave, a z govorom (so) se sporazumevali vsi. Pisani jezik je bil vzpostavljen za shranitev govorjenega.
Zagotovo pa oba jezika nista ločena. Z razvojem so prišle tudi mnoge izboljšave in dogovori o pisani besedi: denimo dobesedni navedki in poševni tisk, ki v pisani besedi lahko ujamejo ton, s katerim je bilo nekaj izrečeno. Poleg tega se v pisani besedi lahko prepoznajo tudi specifike, ki jih v govorjenem jeziku ni mogoče zaznati. Etimološke sledi, ki jih za sabo pušča uporabljena pisava, oblike črk in drugi oblikovni elementi. Pisana in govorjena beseda sta se tako razvili vsaka v svojo smer s posebnimi značilnostmi.
Ko tvitnemo ali pošljemo SMS-sporočilo, združujemo dogovorjene vizualne načine besedila z neposredno živo predstavo govora. Je kot narečje govora oziroma tvori neke vrste narečje. Živa spletna arabščina se, denimo, uporablja bolj kot klasična pisana arabščina. Še vedno pa gre za besedilo.
Avtor se v članku, ki ga je objavil BBC, ukvarja z razvojem spletne angleščine, ki se je začela razvijati v devetdesetih letih, sprva na različnih spletnih platformah, kakršen je bil, denimo, IRC. Takrat se je v pisanem spletnem jeziku začeli zametki izražanja čustev in drugih gest oziroma današnjih emotikonov.
Emotikoni prikazujejo elemente žive komunikacije, vendar se vedno ne uporabljajo za namen ali čustvo, ki ga v resnici prikazujejo. Več študij je pokazalo, da njihova primarna uporaba ni, da bi odsevala čustva pisca oziroma govorca, temveč da pomagajo odstraniti element neosebne komunikacije in da izražajo elemente, kot je ironija.
Pri emotikonih ne gre toliko za to, kako se pošiljatelj počuti, temveč kakor naj bi se prejemnik ob sporočilu počutil. Lingvistk David Crystal je zapisal, da emotikoni služijo kot opozorilo prejemnikom, da je pošiljatelj zaskrbljen o tem, kakšen učinek bi lahko na prejemnika imelo sporočilo. Emotikoni tako lahko ublažijo posredovano informacijo, ki bi imela na prejemnika negativen vpliv, kakor tudi obratno. Pravzaprav tudi živa spletna angleščina lahko na različne načine posreduje čustva pošiljatelja. Denimo s podvajanjem črk, ločil, velikimi črkami ali poševnim zapisom.
»Spletna živa angleščina«, kot jo poimenuje avtor članka, je kot znanstvenofantastična zgodba, v kateri so človeški jezik in vokale zamenjali tipkovnice in zasloni, ki se morajo naučiti delati z novimi potenciali in omejitvami nove anatomije. Ko na voljo nimamo več jakosti glasu, višine tona, ritma ali hitrosti, kaj naredimo?
Večkrat se zgodi, da izpustimo presledke, okrajšamo besedo, besede in ločila izpustimo, s čimer želimo, denimo, sporočiti, da nimamo časa in se nam mudi. Te specifike se vežejo na posamezen jezik, vendar se tudi v slovenščini uporablja vedno več prevzetih besed in okrajšav, največ iz angleščine. Primer je OMG (oh, my god) ali ILU (I love you), imamo pa tudi nekaj svojih, kot je RTM (rad/-a te imam), v e-sporočilih, predvsem neformalnih pa namesto »lep pozdrav« uporabimo le še Lp.
Uporaba jezika se veže tudi na posamezne socialne in kulturne skupine, ki jim pripadamo. Tako, denimo, strastni igralci igric ali programerji komunicirajo v drugačnem jeziku, saj se skozi jezik ljudje tudi identificiramo.
Verjetno je tovrstni »strah« za zdaj odveč. Usta oziroma naš govorni aparat je še vedno najbolj dovršen, da lahko z njim sporočimo zelo veliko.
Govoriti se praviloma naučimo prej kot pisati (z izjemo tistih, ki ne morejo govoriti ali ne morejo slišati). V zgodovini se mnogo ljudi nikoli v življenju ni naučilo pisati, nekatere kulture nimajo niti razvite svoje pisave, a z govorom (so) se sporazumevali vsi. Pisani jezik je bil vzpostavljen za shranitev govorjenega.
Zagotovo pa oba jezika nista ločena. Z razvojem so prišle tudi mnoge izboljšave in dogovori o pisani besedi: denimo dobesedni navedki in poševni tisk, ki v pisani besedi lahko ujamejo ton, s katerim je bilo nekaj izrečeno. Poleg tega se v pisani besedi lahko prepoznajo tudi specifike, ki jih v govorjenem jeziku ni mogoče zaznati. Etimološke sledi, ki jih za sabo pušča uporabljena pisava, oblike črk in drugi oblikovni elementi. Pisana in govorjena beseda sta se tako razvili vsaka v svojo smer s posebnimi značilnostmi.
FOTO: Arhiv Dela
Se še spomnite ircanja in začetkov spletnega komuniciranja?
Ko tvitnemo ali pošljemo SMS-sporočilo, združujemo dogovorjene vizualne načine besedila z neposredno živo predstavo govora. Je kot narečje govora oziroma tvori neke vrste narečje. Živa spletna arabščina se, denimo, uporablja bolj kot klasična pisana arabščina. Še vedno pa gre za besedilo.
Avtor se v članku, ki ga je objavil BBC, ukvarja z razvojem spletne angleščine, ki se je začela razvijati v devetdesetih letih, sprva na različnih spletnih platformah, kakršen je bil, denimo, IRC. Takrat se je v pisanem spletnem jeziku začeli zametki izražanja čustev in drugih gest oziroma današnjih emotikonov.
Emotikon, ki izraža solze sreče. FOTO: Emojipedia
Emotikoni prikazujejo elemente žive komunikacije, vendar se vedno ne uporabljajo za namen ali čustvo, ki ga v resnici prikazujejo. Več študij je pokazalo, da njihova primarna uporaba ni, da bi odsevala čustva pisca oziroma govorca, temveč da pomagajo odstraniti element neosebne komunikacije in da izražajo elemente, kot je ironija.
Pri emotikonih ne gre toliko za to, kako se pošiljatelj počuti, temveč kakor naj bi se prejemnik ob sporočilu počutil. Lingvistk David Crystal je zapisal, da emotikoni služijo kot opozorilo prejemnikom, da je pošiljatelj zaskrbljen o tem, kakšen učinek bi lahko na prejemnika imelo sporočilo. Emotikoni tako lahko ublažijo posredovano informacijo, ki bi imela na prejemnika negativen vpliv, kakor tudi obratno. Pravzaprav tudi živa spletna angleščina lahko na različne načine posreduje čustva pošiljatelja. Denimo s podvajanjem črk, ločil, velikimi črkami ali poševnim zapisom.
Revolucija ali deevolucija?
»Spletna živa angleščina«, kot jo poimenuje avtor članka, je kot znanstvenofantastična zgodba, v kateri so človeški jezik in vokale zamenjali tipkovnice in zasloni, ki se morajo naučiti delati z novimi potenciali in omejitvami nove anatomije. Ko na voljo nimamo več jakosti glasu, višine tona, ritma ali hitrosti, kaj naredimo?
Večkrat se zgodi, da izpustimo presledke, okrajšamo besedo, besede in ločila izpustimo, s čimer želimo, denimo, sporočiti, da nimamo časa in se nam mudi. Te specifike se vežejo na posamezen jezik, vendar se tudi v slovenščini uporablja vedno več prevzetih besed in okrajšav, največ iz angleščine. Primer je OMG (oh, my god) ali ILU (I love you), imamo pa tudi nekaj svojih, kot je RTM (rad/-a te imam), v e-sporočilih, predvsem neformalnih pa namesto »lep pozdrav« uporabimo le še Lp.
Uporaba jezika se veže tudi na posamezne socialne in kulturne skupine, ki jim pripadamo. Tako, denimo, strastni igralci igric ali programerji komunicirajo v drugačnem jeziku, saj se skozi jezik ljudje tudi identificiramo.
Bi pisana sporočilca res lahko zamenjala govorjeni jezik?
Verjetno je tovrstni »strah« za zdaj odveč. Usta oziroma naš govorni aparat je še vedno najbolj dovršen, da lahko z njim sporočimo zelo veliko.
