Šrilanko je skoraj tri desetletja pretresala državljanska vojna med Tamilci in večinskimi Singalci. Otok je po dekolonizaciji podedoval relikte britanske oblasti, ki temeljijo na imperialni dogmi »deli in vladaj«. Opaznejše etnične razlike v jeziku in kulturi v primerjavi z religioznimi med pretežno hinduističnimi Tamilci in budističnimi Singalci, ki so otočje poselili nekaj stoletij prej, so Britanci »nadgradili« s postavljanjem Tamilcev na visoka uradniška mesta (z utemeljevanjem, da bolje obvladajo angleščino) ter njihovim priseljevanjem iz Indije. S tem so razbili njihovo skupno vstajo proti kolonizaciji na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja.
Zatirani Tamilci
Ob londonsko vodeni dekolonizaciji tedaj Cejlona leta 1948 je na novo oblikovani parlament sprejel kontroverzen zakon, po katerem so Tamilci iz Indije, ki so predstavljali dobrih deset odstotkov prebivalstva, ostali brez državljanstva. Slaba polovica od takrat 700.000 indijskih Tamilcev se je v naslednjih letih preselila v domovino, nacionalizem Singalcev je pod premierjem Banderanaikom izključil angleščino kot uradni jezik, pozabil pa na tamilščino. Napetosti med etničnima skupina so se jasno pokazale ob atentatu nanj, ko so bili nemudoma obdolženi Tamilci, a se je hitro izkazalo, da je bil v ozadju boj za prevlado med budističnimi tradicionalisti in h komunističnim državam usmerjeno levico, ki jo je predstavljal premier. Vrsta birokratskih ovir za Tamilce, predvsem mlade z diskriminacijo pri pogojih za vpis na univerzo, je hranila radikalizacijo in organizacijo tamilskih milic, kar je leta 1983 privedlo do odkritega izbruha državljanske vojne, ki je s poskusi premirja in neuspešnim posredovanjem indijskih mirovnih sil trajala do maja 2009, ko je tedanji šrilanški predsednik Mahinda Radžapaksa razglasil dokončno zmago nad uporniškimi tamilskimi tigri (LTTE). Dan za njim je »grenki poraz« in obžalovanje zaradi številnih žrtev objavil Selvarasa Patmanatan, pri LTTE zadolžen za stike s tujino, medtem ko so oblasti objavile, da je bil vodja tigrov, 55-letni Velupilaj Prabakaran, ubit zadnji dan spopadov, v katerih je bilo ubitih okoli 80.000 ljudi, zaznamovali pa so jih tudi številni atentati na politične in druge javne osebnosti.
Državljansko vojno nasledilo sporadično versko nasilje
Po zatrtju tamilskega upora smo bili priče sporadičnim medverskim spopadom, zlasti med prevladujočimi budisti in radikaliziranimi posamezniki med muslimani, ki so večinoma Mavri, predstavljajo pa nekaj manj kot deset odstotkov prebivalstva. Tarče budistov so bili tudi kristjani, teh je okoli milijon in pol, med njimi štiri petine katolikov, ki jih je v začetku leta 2015 obiskal papež Frančišek. Budizem se šteje za državno vero s posebnimi privilegiji v ustavi, ki pa razglaša svobodo veroizpovedi in enakost med državljani. Po popisu iz leta 2011 so budisti v veliki večini z dobrimi 70 odstotki prebivalstva, hindujcev pa je nekaj manj kot 13 odstotkov.
Zadnji večji izbruh medverskega nasilja je bil lansko pomlad v distriktu Kandi, eni glavnih turističnih destinacij v osrčju otoka, kjer je bila vlada prisiljena uvesti desetdnevno policijsko uro. Nemire je sprožila prometna nesreča, ki jo je povzročil singalski voznik tovornjaka, nato so ga pretepli mladi muslimani, kasneje pa je poškodbam podlegel. Njegova smrt je sprožila množično uničevanje hiš in drugega imetja muslimanov v več krajih omenjenega območja ter povračilne napade muslimanov, v večini primerov pa so, kot so kasneje izbrskali preiskovalni novinarji, v razbijaških pohodih prednjačili nasilneži, ki so prišli iz drugih delov države in prisluhnili verskim in političnim nestrpnežem. Že za časa predsednika Radžapakse so se širile utemeljene skrbi, da imajo napadi na muslimane tiho podporo vlade. Tudi pod novim predsednikom Maitripalo Siriseno ni bilo videti, da bi vlada ostreje nastopila proti budističnim menihom, še posebej radikalni skupni Bodu Bala Sena, ki spodbuja medverske spore, opogumljena zaradi razširjene nekaznovanosti napadov na muslimane ali kristjane. Vlada, ki je ob dveh smrtnih žrtvah nemirov in desetih ranjenih naštela skoraj petsto poškodovanj imetja od hiš do avtomobilov, je obljubila oškodovancem kompenzacijo, zatajila pa je pri iskanju organizatorjev iz ozadja.
Ameriško zunanje ministrstvo v svojem zadnjem poročilu o verskih svoboščinah po svetu za leto 2017 navaja, da je bilo v Šrilanki 97 primerov napadov na krščanske cerkve ter nadlegovanja in nasilja nad verniki in duhovniki. Isto leto je bilo več deset napadov na muslimane in mošeje, zlasti med ramadanom, navaja poročilo. Budistične nacionalistične skupine pa so nadaljevale širjenje propagande o večvrednosti etnično večinskih Singalcev ter zaničevanje verskih in etničnih manjšin, največ po družbenih omrežjih, piše v poročilu. Vendar takšnega verskega nasilja kot na velikonočno nedeljo v državi ni bilo že desetletja.
Politične razprtije tudi v vladi
Kar zadeva sedanjo politično sliko Šrilanke, je oblast v rokah glavnih političnih tekmecev levosredinskega združenega ljudskega zavezništva svobode (UPFA) in desnosredinske Združene nacionalne stranke (UNP), ki sta se leta 2015 združila z razdelitvijo predsedniškega in premierskega položaja med njima proti tedanjemu predsedniku Mahindi Radžapaksi, budističnemu nacionalistu, ki je odigral glavno vlogo v končanju državljanske vojne, a je bil obtožen kršitev človekovih pravic, vodil pa je prokitajsko politiko. Oktobra lani je hotel sedanji predsednik države Maitripala Sirisena iz UPFA zamenjati premierja Ranila Vikremesingeja iz UNP, razpustiti parlament in sklicati izredne volitve januarja letos. Za premierja je hotel nastaviti nekdanjega predsednika Radžapakso, čigar stranka je močno slavila na lokalnih volitvah. Izbruhnilo je nasilje, nastala je ustavna kriza z obtožbami o predsednikovem političnem udaru in prekoračitvi pooblastil in Vikremesinge je ostal na premierskem položaju. de, ba
