Učilnice je preplavilo rekordno število učencev prvega razreda. Lahko se pohvalim, da sem po srečnem naključju in skupaj s približno 40.000 starši sodeloval pri ustvarjanju največje generacije prvošolčkov v zadnjih desetih letih – med 21.886 mlečnozobci v šolskih klopeh je tudi naš prvčrv.
Začetka se je neizmerno veselil. Končno bom šel v šolo, je rekel, ko smo za generalko prehodili pot od doma, in objel steber pred hramom učenosti. Moja moja. Ko bi vsaj bila, vseh devet let!
K pouku bo hodil peš, saj je zračne črte le približno 250 metrov, ki se, položeni na tla, podaljšajo še za kakih 100. Toda na tej kratki razdalji bo moral v eno smer, najprej resda v spremstvu odraslih, kar šestkrat prečkati cesto, od tega štirikrat čez označeni prehod za pešce.
Zebro na glavni cesti skozi mesto, po kateri se vsak dan vali tudi na desetine težkih kamionov, so pred kratkim opremili z utripajočimi lučkami. Zelo pohvalno, a zdaj, ko sem se znašel v koži zaskrbljenih staršev, se mi zdi, da bi lahko več storili za varno pot naših malčkov. Iz šoferskih izkušenj dobro vemo, kdaj najbolj pobremzamo: pred policajem, ki nam lahko napiše kazen, in ležečim policajem, ki prehitremu vozilu neprijetno strese podvozje. Zakaj torej ne bi položili takih klančin še pred šolo? Če pa so lahko marsikje drugje po mestu, kjer je prometa neprimerno manj.
Otrokova varnost, na poti v šolo in seveda tudi v razredu in šoli, je prva stvar, ki me skrbi ob začetku. Druga je takozvani učno-vzgojni proces.
Kolikokrat sem bral o nepotrebnih spremembah pravil in programov, kar nekaj sem jih med šolanjem tudi doživel, s famoznim usmerjenim izobraževanjem na čelu. Zato si predvsem želim, da bi z našimi ta malimi manj eksperimentirali, kot so z nami. Naj jih učiteljski zbor suvereno in odgovorno popelje do znanja in vzgoje kot enakovredne osebnosti, ne poskusne zajčke. Naj jih doleti čim manj (slabih) šolskih ministrov. Naj bo šola na njihovi strani, ne proti njim.
