Tiskane izdaje
V kino je prispel dolgo pričakovani koprodukcijski igrano-dokumentarni film režiserja Žige Virca Houston, imamo problem!, ki razkriva doslej zamolčano zgodbo o jugoslovanskem vesoljskem programu, ki ga je Tito v 60. letih prejšnjega stoletja prodal ZDA. Pa gre res za zamolčano zgodbo ali morda celo izmišljeno? Avtor filma na to ne odgovori, seveda pa je odgovor na dlani. Gre namreč za mokumentarec, igrani film, posnet kot pristen dokumentarni film. In teh v zgodovini filma ni malo.
To je Spinal Tap
Več kot le kultni status in prvo mesto med mokumentarci zagotovo drži film Roba Reinerja (Ko je Harry srečal Sally, Misery) To je Spinal Tap (This is Spinal Tap, 1984), ki spremlja izmišljeno britansko heavy metal skupino na povratniški ameriški turneji ob izidu njihovega novega albuma po več letih. Da film deluje pristno, pripomore djestvo, da ameriški komiki Christopher Guest, Michael McKean in Harry Shearer zares znajo igrati na inštrumente. In ko so leta 1992 izdali ploščo in tudi zares šli na turnejo, je to nekatere dodatno zmedlo. Tako so se na primer v enciklopediji Rock: The Rough Guide iz leta 1996 osmešili, saj se zapis o njih začne: »Da so Spinal Tap še vedno z nami po tridesetih letih rockovske prve lige, je zares lepo presenečenje ... zagotovo za nominacijo R'n'R Hall of Fame!«
Uspeh filma je soscenarista Christopherja Guesta podžgal, da je posnel še več mokumentarcev, med njimi Waiting for Guffman (1997) o pripravah vaščanov na muzikal, ki bi opisal zgodovino njihovega kraja, Best in Show (2000) o pripravah na pasjo razstavo in bolj znani za oskarja nominirani Mogočni veter (A Mighty Wind, 2003), ki opisuje vnovično združitev nekdanjih zvezd country in folk glasbe na glasbenem festivalu v počastitev umrlemu kolegu.
The Rutles so The Beatles
Glasbena tematika je tudi sicer med mokumentarci zelo priljubljena, ledino pa je oral film The Rutles: All You Need is Cash (1978) montypythonovcev Erica Idla in Neila Innesa, seveda gre za parodijo na slavno skupino The Beatles. Tudi The Rutles obstajajo kot skupina in jih je še vedno mogoče videti na britanskih odrih, leta 2002 pa so posneli tudi film The Rutles 2: Can't Buy Me Lunch. Če gremo v modernejše glasbene vode, pa je zanimiv mokumentarec 2gether (2000), ki brije norca iz fantovskih skupin, kot so New Kids on the Block, 'N Sync in Backstreet Boys.
Pionir Woody Allen
Eden pionirjev mokumentarcev je Woody Allen, ki je že svoj drugi film Take the Money and Run (1969) posnel v tem slogu. Gre za zgodbo neuspešnega bančnega roparja, ki večino življenja preživi v zaporih. Ko mu po zadnji aretaciji dosodijo 800 let za zapahi, ga to ne zaskrbi, saj ve, da si bo z dobrim obnašanjem kazen zmanjšal za polovico. Še boljši pa je Allenov film Zelig (1983) o možakarju, ki je živel v prvi polovici prejšnjega stoletja in je bil sposoben fizičnih in psihičnih preobrazb glede na ljudi okoli sebe. Če je bil v družbi Kitajcev, je tudi sam dobil poševne oči ...
Ali G, Borat, Brüno
Z mokumentarci zadnje čase v kino vabi Sacha Baron Cohen, ki je svojim izmišljenim likom iz televizijske humoristične serije Da Ali G Show namenil celovečerne filme. Najbolj se je v spomin vtisnil Borat (2006) o kazahstanskem novinarju, ki preučuje ameriški način življenja in na koncu v živo sreča žensko svojega življenja Pamelo Anderson. Nato se je preobrazil v Brüna (2009), avstrijskega gejevskega modnega novinarja, ki v zaodrju modnih šovov intervjuva modne oblikovalce in manekenke. Če so bili v Kazahstanu besni zaradi Borata, pa so Avstrijci Brüna sprejeli odprtih rok. Sicer pa se je Cohen v komediji Ali G Indahouse (2002) pošalil tudi na račun lepote Slovenk.
Zadnji vampirski hit
Pred kratkim pa je presenetil novozelandski mokumentarec Kaj počnemo v mraku (What We Do in the Shadows, 2014), ki je bil letos prikazan na festivalu Kurja polt in prikazuje vsakdan štirih nekaj stoletij starih wellingtonskih vampirjev. Hilaričen film si je že zagotovil kultni status in mu pripisujejo oznako najbolj odštekane novozelandske komedije po študentski eskapadi Petra Jacksona (Gospodar prstanov, Hobit) Bad Taste (1987).
