Tiskane izdaje
Na sinočnjem razprodanem koncertu v ljubljanskem Kinu Šiška, kamor so poleg domačega občinstva prišli tudi ljubitelji hrupa skupine Einstürzende Neubauten iz Hrvaške, Italije in Avstrije, je zasedba predstavila izredno zvočno odrsko delo le še na 18-ih evropskih odrih, ekskluzivno. Koncert so izvedli skoraj v celoti po vrsti, kot so pesmi posnete za album Lament, čeprav pravijo, da je album le poskus rekonstrukcije odrskega dogajanja.
Tako so koncert začeli s kaotično Kriegsmaschinerie, ki se je nadaljevala z jurišem in navdušenjem nad vojno v skladbi Hymnen, za katero so bili vsi prepričani, da bo trajala nekaj mesecev. In vsi so bili v zmoti. Temu je sledila pesem The Willy-Nicky Telegrams, ki ponazarja telegrafsko dopisovanje med dvema bratrancema kraljevske krvi, in sicer ruskim carjem Nikolajem II in nemškim cesarjem Wilhelmom II.
Blixa Bargeld
Foto Leon Vidic
Einstürzende Neubauten na odru delujeo kot nekakšna premična industrijska enota za proizvodnjo hrupa in glasbe, saj je bila tokrat okrepljena oziroma omehčana z godalnim kvartetom in klaviaturistom. Impozanten inštrumentarij so nabavili na odpadu ter v trgovinah, kjer prodajajo opremo z domače mojstre. In ti domači mojstri so tudi naredili večino zvočil in tolkal, ki so jih uporabili pri tem projektu. Poleg Pevca Blixe Bargelda so nastopili še baskitairst Alexander Hacke, kitarist Jochen Arbeit in bobnar Rudolf Moser ter tolkalist N. U. Unruh in izumitelj večine glasbenega orodja, na katerega igrajo. Slednji je sinoči na harfo iz bodeče žice igral spremljavo za deklamacijo Bargelda v skladbi In De Loopgraaf, ki je spominjanje flamskega vojaka Paula van den Broecka iz strelskih jarkov.
Na velikanske plastične cevi so odigrali prvo svetovno vojno v celoti, tako da je vsak udarec predstavljal en dan in je skladba Der 1. Weltkrieg trajala 13 minut 14 sekund.
Einstürzende Neubauten
Foto Leon Vidic
Zasedbo je tudi očarala pihala godba 369. regimenta pešakov, sestavljena iz ameriških črnskih vojakov, ki se je v prvi svetovni vojni boril v okviru francoske vojske. V okviru vojske rasističnih Združenih držav Amerike se niso mogli, ker bi se mešali z belimi vojaki v strelskih jarkih. Znani pod imenom Harlem Hellfighters so bili proto jazz skupina in so med prvo svetovno vojno imeli uspešnico On Patrol In No Man's Land. Temu je sledila spet v flamščini pesem Achterland Paula van den Broecka o dogajanju v zaledju fronte, kjer so okrevali vojaki ali pa umirali za posledicami ran. V tej skladbi so igrali na stare vojaške bergle in na prazne tulce od granat. Koncert pa so končali z grenko-kislo skladbo How Did I Die?, ki jo je Bargeld oddeklamiral.
Ker je bilo morečega in krvavega ozračja premalo, so nato v dodatku odigrali še preostal glasbeni material, začeli pa so z nemško različico znamenite protivojne pesmi ameriškega trubadurja Peta Seegerja Where Have All the Flowers Gone?, ki so jo naredili na osnovi kozaške ljudske pesmi. Bardeld in druščina pa so se odločili za nemško različico Sag Mir Wo Die Blumen Sind?, ki jo je prepevala znamenita Marlene Dietrich. Prevod v nemščno je napisal ameriški pisatelj in pesnik Max Colpet rusko-nemško-židovskega porekla, ki se je rodil v Königsbergu oziroma Kaliningradu v kaosu prve svetovne vojne leta 1914.
Edina skladba, ki ni iz projekta Lament vendar pa sodi vanj, je bila skladba Let's Do It A Dada. Tu je treba poudariti, da je bil dadaizem, ki je nastal leta 1916 v Zürichu v Švici, umetniški, politični in filozofski odgovor na nesmisel Velike vojne.
Temu je še sledila druga velika uspešnica zasedbe Harlem Hellfighters, ki je nastala, ko so se vrnili domov v ZDA All Of No Man's Land Is Ours, kjer so delovali še eno leto, dokler ni bobnar zasedbe z nožem umoril vodje skupine. Tu je Bargled poudaril nesmiselnost vsega, kajti preživeti prvo frontno linijo v prvi svetovni vojni, da bi te leto dni kasneje, leta 1919, do smrti zabodel soborec, je pa res absurd. In absurdnost je Bargeld poudaril še z zadnjo skladbo skoraj dveurnega koncerta Der Beginn des Weltkrieges 1914 (Dargestellt Unter Zuhilfenahme eines Tierstimmenimitators), ki jo je po koncu prve svetovne vojne izvajal znani nemški kabaretist in oponaševalec živalskih glasov Joseph Plaut.
Koncert so pa končali z drugim dodatkom in skladbo Ich Gehe Jetzt. In so odšli. Einstürzende Neubauten so pripravili zvočno-vizualni spektakel v precej asketski različici in s tem tudi na simbolični ravni nakazali grobost in grdost vojne, ki je precej drugačna od herojskih hollywoodskih vizij. Prve svetovne vojne je bilo tako konec. Vojne, ki naj bi končala vse vojne, v bistvu pa je bila le uvod v tiste, ki so sledile in še bodo.
