Dirkanje in življenje v ritmu glasbe

Akcijski film Voznik (Baby Driver) je eden redkih filmov, ki si ga bomo ­zapomnili kot prijetno izjemo­ v ­sicer precej siromašnem in ­nenavdihnjenem poletnem filmskem repertoarju. Režiser in scenarist Edgar Wright namreč zgodbo o talentiranem mladem vozniku, ki se zaplete s kriminalci, prikaže s takšno zavzetostjo, da gledalec ne more ostati ravnodušen.

Režiser nas pritegne že s prvim prizorom, ko Baby (Ansel Elgort) sedi v avtu s sončnimi očali na obrazu in slušalkami v ušesih ter doživeto odpira usta ob besedilu svoje popevke. Najprej zato, ker se s posebno skrbnostjo posveti mlademu glavnemu junaku, njegovemu čednemu, skoraj deškemu obrazu, ki se razvedri samo ob glasbi. Poleg tega režiser s kamero ustvarja ritem, dinamičnost, ko se sprehaja po mladeničevem obrazu, njegovih rokah, ki v ritmu glasbe tapkajo po volanu, dokler se jim ne pridruži še premikanje brisalcev itd. Ko iz banke, pred katero čaka Baby, pridejo njegovi pajdaši in sedejo v avto, se dinamičnost še poveča. Zdaj spremljamo Babyja, ki mrtvo hladno dirka po ulicah na begu pred ­policisti.

Kasneje izvemo, da glavni junak neprestano posluša glasbo, ker ima od prometne nesreče, ki jo je doživel kot otrok in v kateri je izgubil starše, okvarjen sluh. Baby doživlja svet skozi svojo glasbo, skozi pesmi, ki jih sortira ter si jih predvaja glede na del dneva in razpoloženje. Zanj je vse življenje posredovano skozi glasbo. Tako na enem od ropov od pajdašev zahteva, naj izstopijo iz avta ob točno določenem delu pesmi, ki jo posluša. Vse življenje mora biti skladno z glasbo in dejansko se tudi za gledalca film odvija kot serija videospotov. Učinkovitost glasbene podlage nemara odseva prav v občutku, da so bile znane pesmi napisane natanko za ta film.

Ljubezen in kriminal

Baby posluša glasbo in zato tudi večji del filma molči. Zares spregovori šele, ko spozna natakarico Deboro (Lily James), v katero se zaljubi in s katero namerava pobegniti od kriminalnega življenja. Ni nepomembno, da prijetno dekle zbudi njegovo pozornost, ko jo ­sliši prepevati.

Babyjeva glavna težava je, da se ne more iztrgati iz lovk podzemlja. Šefu roparskih operacij Docu (Kevin Spacey) namreč dolguje še iz časov, ko je bil mladi delinkvent. Odplačuje mu z vozniškimi veščinami, ko roparjem omogoči učinkovit pobeg s kraja zločina. Doc je sicer obljubil Babyju, da bo dolg na neki točki poravnan, a ko ga poplača, ga Doc z grožnjami zadrži pri umazanih poslih.

V filmu spremljamo, kako se poskuša Baby, ki v nasprotju s svojim pajdaši ne mara nasilja in prelivanja krvi, izmotati iz nemogoče situacije. Stvari se ne izidejo po načrtu, pač pa poslednji rop preide v popoln masaker, pred posledicami katerega tudi nadvse spretni voznik Baby ne more pobegniti.

Sledi Tarantina

V Vozniku ne gre spregledati filmskih citatov; naj je to Bullitt, v katerem je Steve McQueen dirkal v mustangu, ali pa Drive Nicolasa Windinga Refna, v katerem je užival v vožnji Ryan Gosling. V oblikovanju scen, ki niso preprosto akcijske, ampak delujejo bolj kot spretna koreografija dialogov, akcije in glasbe, je tarantinovski (aluzije na Šund je zaznati tudi na ravni filmske fotografije).

Baby je tarantinovski lik, ki ima bizarne konjičke – med drugim, denimo, snema pogovore z ljudmi, potem pa delčke stavkov miksa v lastne skladbe. A če Tarantino iz še tako majhnih vlog in junakov napravi prave mojstrovine, je v Vozniku zares zanimiv lik le Baby – tudi zaradi igralskega talenta Ansela Elgorta. Wrightu pri izdelavi preostalih junakov malo zmanjka.

Doc naj bi bil vsemogočna figura negativca, a preprosto ni dovolj izdelan, da bi se nas dotaknil. Končni obrat, ko poskuša Doc pomagati Babyju, je sicer dober, a bi bil bolj dramaturško učinkovit, če bi gledalec do njega že gojil močna, čeprav negativna čustva. Podobno velja za preostale negativce, ki jih igrajo zvezdniška imena. Buddyja, nekdanjega japija z Wall Streeta, ki deluje prijazen, a je v resnici brezsrčen ropar, igra John Hamm. Batsa, ki ne skriva sle po krvi, je upodobil Jamie Foxx. Tu je še Buddyjeva ljubica Darling (Eiza González), ki je lahko prav tako okrutna kot njeni zločinski partnerji.

Problem omenjenih antijunakov, za katerimi stojijo izvrstni igralci, je naposled ta, da so premalo zanimivi, da bi ustvarili suspenz, da bi se jih bali ali da bi jih občudovali, kot smo vse to na primer doživljali ob Christophu Waltzu v Tarantinovih Neslavnih barabah.

Stilizacija, šik in glamur, na katere stavi Wright v tem filmu, nas vendarle spomnijo na čase, ko so bili nekateri filmi še kultni, ko so še imeli karakter, ko je režija, pozornost na (značajske) detajle, še nekaj pomenila in gledalcu prinašala ultimativni cinefilski užitek – zaradi katerega kinematograf kot institucija sploh obstaja.

Voznik ni največja mojstrovina, ne izrabi vseh svojih dobrih nastavkov, pa vendar mu je avtor tako predan, da se njegovega užitka v filmanju naleze tudi gledalec.