Nedelja, 17. 9. 2017, 4.30
6 let, 3 mesece
Denis Ivošević: človek, ki je povsem spremenil turizem v Istri
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,78
5
Kako se je hrvaška Istra v manj kot dveh desetletjih razvila v tako pomembno turistično destinacijo, da je dobila celo svoj Michelinov vodič, in zakaj se v Sloveniji na tem področju nič ne premakne? Odgovore smo poiskali pri tistem, ki velja za gonilo istrskega napredka.
V začetku tedna so naši južni sosedje predstavili posebno izdajo slovitega Michelinovega vodnika, posvečenega hrvaški Istri. Po nacionalnem vodniku po hrvaških gostilnah je to že drugi korak, ki ga je najbolj cenjen in znan kulinarični vodnik na svetu naredil na Hrvaškem, medtem ko slovenski kuharji in gostinci ostajajo praznih rok.
"Kaj pa vi, ali kaj delate na tem?" nas je ob predstavitvi istrskega vodnika pobaral Denis Ivošević, direktor turistične skupnosti Istre in človek, ki je Istro v 15 letih iz množične destinacije, ki razen poletnih počitnic na plaži ne more ponuditi nič, spremenil v pomembno gastro destinacijo, kjer sezona traja praktično vse leto in kjer je notranjost polotoka že skoraj pomembnejša kot obala.
Ivošević je bil med letoma 2000 in 2010 vodja županijskega oddelka za turizem, nekakšen regionalni minister za turizem, zadnjih sedem let pa je direktor istrske turistične skupnosti. "Tu je malce več denarja in lahko zato stvari speljemo hitreje," se je namuznil. A med pogovorom z njim je postalo jasno, da so za istrski razcvet prav tako pomembni njegova spretnost, zagrizenost in vizionarstvo. Tisto, česar slovenskim turističnim oblastem kronično primanjkuje.
Ob predstavitvi Michelinovega vodnika za Istro ste omenili zamisel, da bi izdali skupni vodnik za področje Alpe-Adria, ki bi obsegal Slovenijo, Avstrijo in Hrvaško. Ali se pri tem kaj premika?
Ideja vodnika Alpe-Adria ni zamrla, težava je pri avstrijskih turističnih oblasteh, kjer niso pripravljeni na investicijo, ki je potrebna za takšen projekt. Oni imajo sicer kar nekaj vodnikov, osredotočenih na nemško govoreče področje, a država, ki ima ogromno turistov iz oddaljenih trgov, potrebuje tudi institucijo, kot je Michelin.
Bolj malo odziva je tudi pri slovenskih kolegih. Ko govorim s slovenskimi gostinci, tarnajo nad tem, da se pri vaši nacionalni turistični organizaciji nič ne premakne.
"Michelin je bil pred izidom vodnika pri nas petkrat. Najprej so dvakrat prišli le zato, da vidijo, kaj sploh imamo, kakšne gostilne in ali smo na primerni ravni."
Kakšen konkretno bi moral biti odziv turističnih oblasti?
Glejte, vse to je treba plačati. Michelin je bil pred izidom vodnika pri nas petkrat. Najprej so dvakrat prišli le zato, da vidijo, kaj sploh imamo, kakšne gostilne in ali smo na primerni ravni. Potem smo dobili pozitivno mnenje, da se tukaj trenutno res dogaja nekaj dobrega. Po tem pa so prišli ocenjevat kar trikrat, najprej je bila angleška delegacija, nato nemška, na koncu pa še italijanska. Petkrat imaš torej na obisku ljudi, ki jedo, spijo in se prevažajo – to stane.
Kdo to plača na Hrvaškem?
Hrvaška turistična skupnost, ker je to za nas ključni projekt.
Ko smo Slovensko turistično organizacijo (STO) vprašali, ali oziroma kaj delajo na tem, da bi Michelin pripeljali v Slovenijo, so odgovorili, da to ni v njihovi pristojnosti, ampak mora takšne projekte privabiti gospodarstvo, torej gostinci.
Pri nas zasebni sektor pri tem ni imel ničesar. Gostinci si česa takšnega ne morejo privoščiti, potrebuješ močnega igralca.
V državah, kot sta denimo Italija in Španija, vendarle ni tako …
Ni, a države, kot so Nemčija, Španija in Italija, so veliki trgi in si to lahko privoščijo, tam je močna tudi avtomobilska industrija, kar se seveda navezuje na Michelinov osnovni posel, pnevmatike. Avstrija, denimo, je že premajhna, pri njih so leta 2009 zaradi krize prenehali izdajati nacionalni vodnik. Ravno takrat, ko bi moralo v italijanskem vodniku iziti tudi poglavje z istrskimi restavracijami, pa nam je načrte prav tako prekrižala kriza.
Italijani so takrat nameravali v svoj vodnik vključiti samo Istro, ne celotne Hrvaške?
Tako je. Takrat je bilo praktično vse že dogovorjeno. Nam je bil v veliko pomoč Fausto Arrighi, takratni šef italijanskega Michelina, ki je takratnega generalnega direktorja Michelinovih vodnikov več let prepričeval, da si Istra zasluži njihovo pozornost. Končno sta prišla v Istro in obiskala tukajšnje restavracije – takrat bi si zvezdico prislužili vsaj dve, če ne tri restavracije, takrat smo denimo imeli Valsabbion pri Puli, prav tako je bil Zigante v tistih časih na najvišji ravni. Takrat je bilo v istrski gastronomiji boljše stanje kot danes.
Danes torej po vašem mnenju v Istri ni potenciala za nove zvezdice?
Potencial je, a ga morajo gostinci tudi dokazati. To pa ni lahko. Trenutno imamo več tistih gostiln, ki si v Michelinu sicer zaslužijo omembo, niso pa na ravni zvezdice.
Pravite, da v Avstriji ni pravega odziva na vašo idejo o skupnem vodniku. Kaj pa povezovanje z vzhodom in jugom, na primer z Madžarsko in Srbijo?
Ne, mislim, da tam kultura gastronomije še ni dovolj razvita. Na Madžarskem v tem smislu obstaja samo Budimpešta in morda še eno ali dve mesti, enako je v Srbiji, kjer se razen v Beogradu ne dogaja nič pomembnega. Na Hrvaškem in v Sloveniji smo vsekakor bližje ravni Avstrije, ko govorimo o razvitosti kulinarike, kakovosti restavracij in kulturi prehranjevanja.
Kdaj ste v Istri začeli tako načrtno delati na kulinaričnem turizmu, na razvoju Istre kot kulinarične destinacije?
Začelo se je leta 1996, ko je istrska turistična skupnost prvič izdala Istria Gourmet, vodnik po tukajšnjih restavracijah. Osnovna ideja takrat je bila, da istrsko gostinsko ponudbo ponudimo in predstavimo na enem mestu.
Tartufi so eden glavnih kulinaričnih adutov, s katerimi v Istro vabijo goste.
Takrat je namreč postalo jasno, da s klasično ponudbo sonca in morja nismo več konkurenčni, da v tem ni prihodnosti. Takrat smo se šli množični obmorski turizem z ne ravno najnižjimi cenami, konkurenca pa je cene vse bolj nižala. Takrat je bila aktualna denimo riviera Romagnola z Riminijem, pa razne španske "coste", ki so gostom lahko ponudile nižje cene od naših. Istra je izpadla iz igre oziroma, bolje rečeno, ni imela razloga, da ostane v njej.
Naš turizem je potreboval kakovosten podaljšek, s katerim bi povezali notranjost in obalo Istre ter s tem turistom ponudili več. Do takrat se v notranjosti Istre ni dogajalo popolnoma nič. Zato smo leta 2001 sestavili "master plan", kaj želimo doseči, in začeli delati na razvoju teh krajev.
Notranjost Istre je bila še pred pičlimi 20 leti povsem drugačna kot danes, turisti so tja zašli le redko.
Kako?
Gostince, hotelirje, vinarje in oljarje smo k razvoju spodbudili s tem, da smo jim omogočili ugodnejše kredite. Takrat je bila na Hrvaškem obrestna mera 13 odstotkov, ravno v tistem obdobju pa so na naš trg začele vstopati tuje banke. Z njimi smo se dogovorili, da ponudijo za tri odstotke nižjo obrestno mero, tri odstotke pa smo subvencionirali mi. Tako smo obrestno mero s 13 odstotkov znižali na sedem, kar se danes sliši drago, takrat pa je bilo zelo privlačno. In s tem smo zagnali kolesje.
Ob tem pa smo vsem dajali jasna navodila, kaj od njih želimo, kako naj prenavljajo oziroma gradijo. Vinarjem smo denimo dali jasno vedeti, da nočemo velikih degustacijskih dvoran, v katere bi spravili cel avtobus ljudi, ampak majhne degustacijske prostore, kamor prihajajo individualni gostje, ker so to gostje, ki tudi kupujejo. Velike skupine, ki jih z avtobusi pripeljejo agencije, pa so praviloma gostje, ki jih vino niti ne zanima.
Preprosto - vedeli smo, kakšne napake počnejo drugod po svetu, in smo se temu skušali izogniti.
"Gostince, hotelirje, vinarje in oljarje smo k razvoju spodbudili s tem, da smo jim omogočili ugodnejše kredite. Ob tem pa smo vsem dajali jasna navodila, kako naj prenavljajo oziroma gradijo."
Letos se ogromno govori o rekordnem številu turistov, tako v Sloveniji kot recimo v Dalmaciji, medtem ko se o Istri ne govori na ta način.
Govori se, a se raje hvalimo z drugačnimi dosežki. Poglejte - pred letom 2001, torej pred našim "master planom", smo v notranjosti Istre imeli 150 tisoč nočitev na leto. Lani smo jih imeli milijon in 400 tisoč. S tem, ko smo razvili Grožnjan, Oprtalj, Žminj, Višnjan … smo v notranjosti Istre dobili še sto Rovinjev. In ti kraji so aktualni prek celotnega leta.
Kaj pa vaš "master plan" predvideva za prihodnost?
Po tem načrtu do leta 2025 v Istri, pretežno v notranjosti, potrebujemo še 50 majhnih družinskih hotelov, ki imajo od deset do 30 sob, na obali pa štiri ali pet večjih hotelov visoke kategorije.
Boste tudi gradnjo teh namestitev spodbujali s kakšnimi ugodnostmi?
Odkar smo v Evropski uniji, takšnih spodbud ni več. Zdaj je spodbuda posel, torej gosti, ki smo jih in jih še bomo pripeljali v Istro.
"Vinarjem smo dali jasno vedeti, da nočemo velikih degustacijskih dvoran, v katere bi spravili cel avtobus ljudi - takšnih gostov vino ne zanima."
V promocijskih materialih Istre kar nekaj zvenečih blagovnih znamk navajate kot strateške partnerje, med drugim BMW, MasterCard, Turkish Airlines … kaj vam prinesejo takšna partnerstva?
Strateška partnerstva so zame ključno marketinško orodje, na ta način imidž neke blagovne znamke združujemo z imidžem Istre in obratno. Primer je strateško partnerstvo z BMW-jem – oni se pojavljajo v naših promocijskih materialih, mi pa v njihovih. Oni s tem dobijo vstop na naš trg in prepoznavnost pri naših gostih, mi pa pri njihovem ciljnem občinstvu.
Ob tem pa imamo tudi povsem oprijemljive ugodnosti, denimo BMW-jeve avtomobile, ki jih hoteli uporabljajo za prevoz gostov, od Turkish Airlines dobimo letalske vozovnice, poskrbijo na primer za prevoz vplivnih blogerjev k nam.
V zadnjem času vidimo pravo poplavo bolj ali manj vplivnih blogerjev in instagramerjev. Kako vi izberete tiste, s katerimi želite sodelovati?
V Istro na leto povabimo 32 svetovnih "influencerjev", ki so lahko specializirani za turizem, modo, kulturo … vseeno nam je. Morajo pa imeti več kot 500 tisoč sledilcev, kar je prvi kriterij, in drugič, pomembna je angažiranost, da so torej njihovi sledilci resnični in odzivni, ne pa kupljeni.
"Ključni ljudje v turizmu morajo razumeti, da se vsak malo večji posel sklene za mizo v restavraciji, ne pa v pisarni."
V Sloveniji večkrat slišimo, da nekdo, kot ste vi, s svojim "master planom" ne bi uspel, ker se vsakih nekaj let z vlado menja tudi vodstvo vseh državnih organov, s turistično organizacijo vred.
Dobro, v Istri smo glede tega stabilni, na nacionalni ravni pa je na Hrvaškem podobno kot v Sloveniji. A vse je mogoče, če znaš prepričati ključne ljudi. Če na primer – govorim na pamet – direktor STO-ja ne zna niti prijeti kozarca vina, potem to nima smisla. Če pa razume, da se vsak malo večji posel sklene za mizo v restavraciji in ne v pisarni, je to povsem druga zgodba.
5