Druga kariera
Nedelja, 23. 9. 2018, 12.02
5 let, 7 mesecev
Druga kariera (73.) - Mateja Pintar Pustovrh
"Noben športnik ne bo izjavil, da je ukvarjanje z vrhunskim športom zdravo" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,56
Mateja Pintar Pustovrh je paraolimpijska namiznoteniška prvakinja iz Aten, magistra prevajalstva, žena in prijateljica, predvsem pa oseba, ki s svojo energijo nikogar ne pusti hladnega.
"Dejstvo je, da vrhunski šport ni zdrav … Edini zdrav učinek, ki ga ima, je to, da v času kariere pridobiš delovne navade, da se ukvarjaš s športom in to verjetno počneš tudi po koncu kariere, in pa to, da nekomu predstavljaš motivacijo, da se sploh začne ukvarjati s športom. Ta del je pozitiven, na moje telo pa niti slučajno ni vplival pozitivno," o letih, ko se je na vrhunski ravni posvečala igri namiznega tenisa, ugotavlja Mateja Pintar Pustovrh, paraolimpijska prvakinja iz Aten, ki je pri 33 letih tik pred obravnavo za polno upokojitev. Telo zahteva svoj davek.
Mateja Pintar Pustovrh je najboljša slovenska namiznoteniška igralka med športniki invalidi in med Slovenci ena najbolj prepoznavnih paraolimpijskih športnikov.
Prihaja s Praprotnega pri Škofji Loki in je najprej trenirala rokomet. Po nesrečnem padcu pri 15 letih na Lubniku, le nekaj tednov pred valeto, je pristala na invalidskem vozičku, zraven pa začela trenirati namizni tenis.
Prav z namiznoteniškim loparjem je dosegla svoje največje športne uspehe. Te dni mineva deset let od njene druge paraolimpijske medalje (bron v Pekingu leta 2008), ki dopolnjuje zlato in naslov paraolimpijske prvakinje iz Aten leta 2004. Na igrah v Londonu leta 2012 se je uvrstila le v četrtfinale, a glede na njeno zdravstveno stanje je bil že to velik uspeh.
Vedno dobro razpoložena 33-letnica, ki si je z življenjskim sopotnikom, sicer sošolcem iz škofjeloške gimnazije, od letošnjega junija pa tudi uradno soprogom, Petrom, dom ustvarila v Ljubljani, je zlata maturantka in magistra prevajalstva (angleščina, nemščina). Kaj počne danes, slaba tri leta po uradnem koncu športne kariere?
Novembra 2015 je na konferenci o športnem marketingu Sporto napovedala slovo od športne kariere.
Novembra 2015 ste napovedali športno slovo, potem pa ste dokaj hitro zajadrali v prevajalske vode, se zaposlili na Namiznoteniški zvezi Slovenije. S čim se trenutno ukvarjate?
Trenutno sem na bolniškem dopustu. In to že kar nekaj časa. Sem v pričakovanju obravnave za polno upokojitev.
Kakšne težave vas pestijo?
Na delu pod medenico je prišlo do okužbe. Ker je podkožna in tega predela ne čutim, je dolgo časa sploh nisem opazila. Sledil je nastanek vnetja oziroma edema, kar pa običajno opazim šele takrat, ko me začnejo dajati krči. No, takrat pa je vse skupaj že prepozno. Zaradi te težave sem bila že dvakrat operirana.
Uradno sem še vedno zaposlena na Namiznoteniški zvezi Slovenije, a bom verjetno morala prenehati delati. Že lani sem začela delati s polovičnim delovnim časom, pa se moje zdravstveno stanje ni nič izboljšalo. Tudi če se upokojim, pa to seveda ne pomeni, da ne bom počela ničesar.
Po izobrazbi ste magistra prevajalstva. Še vedno prevajate?
Trenutno zelo malo, bolj za zraven in krajše projekte. V obdobju, ko sem najbolj intenzivno prevajala, so se mi namreč začele pojavljati še težave z roko in vratom, ki se mi še vedno vlečejo, zato hodim na fizioterapijo in masažo.
S Petrom Pustovrhom, s katerim sta skupaj gulila že gimnazijske klopi, sta si junija letos pred 70 svati z vsega sveta, obljubila večno zvestobo.
Koliko vas je vse to psihično potrlo?
Na začetku kar precej, a sem se zaposlila s selitvijo in organizacijo poroke, tako da nisem imela kaj dosti časa za razmišljanje o tem. Zdaj sem se s tem sprijaznila in odločila, da moram najprej poskrbeti za svoje zdravje. Ugotovila sem, da če želim biti aktivna, služba za računalnikom za moje telo ni najbolj optimalna rešitev.
Mateja kot podeljevalka priznanj na prireditvi Športnik leta.
O kakšnih smereh razmišljate?
Če bom lahko, bi se še vedno rada ukvarjala s prevajanjem, a najprej moram odpraviti težave, ki me pestijo zdaj, potem pa začeti vlagati energijo v bolj zdravo obliko rekreacije, v fitnes in fizioterapijo, v nekaj, kar mi bo koristilo, ter se izogniti statičnemu sedenju.
Mislim, da bom lahko počela še marsikaj. Predvsem razmišljam o prevajanju v manj obsežni obliki.
Koliko vam je pri koncu kariere pomagalo dejstvo, da ste športnica z dvema medaljama s paraolimpijskih iger?
Pri prevajanju ne, na založbo Felix sem poslala prijavo kot prevajalka in bila sprejeta. Prevajala sem tudi za konferenco o športnem marketingu Sporto, kar je na neki način nadaljevanje sodelovanja, ki smo ga z agencijo Sport Media Focus vzpostavili že v času moje športne kariere.
Kot rečeno, sodelujem tudi z Namizno teniško zvezo Slovenije. Tukaj je njihovo povabilo k sodelovanju vezano izključno na mojo športno kariero, poleg tega ni odveč, da obvladam dva tuja jezika.
V času paraolimpijskih iger v Riu de Janeiru leta 2016 sem sodelovala z nacionalno televizijo, zdaj pa bom za Mednarodno namiznoteniško zvezo v živo komentirala tekme na svetovnem prvenstvu med paranamiznoteniškimi igralci v Celju. Tudi pri tem je bila seveda ključna moja športna kariera.
Na svojih tretjih olimpijskih igrah je bila zastavonoša slovenske reprezentance.
Koliko je športna kariera dobrodejno ali ravno obratno vplivala na vaše zdravje?
Prej obratno. Dejstvo je, da vrhunski šport ni zdrav … Edini zdrav učinek, ki ga ima, je to, da v času kariere pridobiš delovne navade, da se ukvarjaš s športom in da to verjetno počneš tudi po koncu kariere, in pa to, da nekomu predstavljaš motivacijo, da se sploh začne ukvarjati s športom. Ta del je pozitiven, na moje telo pa niti slučajno ni vplival pozitivno.
Morda samo to, da sem imela v obdobju, ko sem pristala v bolnici, bolj razvito mišično maso, a sem po drugi strani v bolnici pristala prav zaradi športa. Še danes se ubadam z njegovimi posledicami. Tega obdobja niti pod razno ne obžalujem, a če bi kariero končala leto dni prej, ali pa se bolj profesionalno lotila rehabilitacije, fizioterapije že takrat, bi se morda težavam, ki me pestijo zdaj, izognila.
Sicer pa mislim, da noben športnik ne bo izjavil, da je ukvarjanje z vrhunskim športom zdravo (smeh).
V svoji vitrini ima cel kup odličij, tudi zlato paraolimpijsko medaljo iz Aten in bron iz Pekinga.
Sta vam paraolimpijski medalji že v času kariere kakorkoli pomagali? Pri iskanju sponzorske pomoči, zaposlitve?
Na žalost sem bila glede tega prezgodnja, teh mehanizmov takrat ni bilo. Tudi sponzorje je bilo zelo težko pridobiti. Kar sem imela, so bili donatorji, podporniki v smislu, da so želeli pomagati meni, ne pa kot sponzorji, ki bi želeli prek mene promovirati sebe.
Paraolimpijski šport takrat ni bil tako znan. Vesela sem, da imajo danes športniki invalidi boljše pogoje.
Je pa po drugi strani res, da sem začela letos, se pravi tri leta po karieri, sodelovati s Toyoto, ki je sponzor olimpijskih in paraolimpijskih iger. Spoznali smo se lani na EP v Laškem in hitro smo našli skupni jezik.
Povabili so me k sodelovanju pri njihovih kampanjah, nakar se je izkazalo, da iščejo tudi ambasadorja za šport invalidov, in glede na to, da se bližajo igre v Tokiu, Toyota pa je uradni sponzor za mobilnost na olimpijskih in paraolimpijskih igrah, smo začeli sodelovati.
V vlogi sodnice se za zdaj ne vidi, čeprav ima že opravljen sodniški izpit. Bolj ji je na kožo pisana komentatorska vloga.
Mnogi športniki se po koncu kariere odločijo za prestop med sodnike v njihovem športu, mnogi za trenerje. Vas je ta usmeritev kdaj zanimala, zamikala?
Niti ne. Sodniški izpit imam sicer opravljen, a priznam, da ga še nikoli nisem uporabila. Opravila sem ga zato, ker vse lahko enkrat pride prav, pa tudi znanja s tega področja imam precej.
Žal pa trenutno nimam želje, da bi na namizni tenis gledala z druge strani. Ne kot trenerka ne kot sodnica. Mislim, da mi je komentatorska vloga trenutno najbolj blizu.
S Petrom na prireditvi Wings For Life World Run, kjer so vsa sredstva za plačilo startnin namenjena fundaciji, ki se ukvarja z iskanjem načina zdravljenja poškodb hrbtenjače.
Koliko se še ukvarjate z ročnim kolesarjenjem? Na ročnem kolesu smo vas srečali na tekaškem tekmovanju Wings For Life World Run in na ljubljanskem maratonu.
Kolo na žalost počiva, če sem povsem iskrena, se ga kar malo bojim. Ravno po eni takšnih kolesarskih tur so se mi ponovile težave s sedenjem … Zbiram pogum, da bi ga spet poskusila, a se po drugi strani bojim, da bi si škodovala.
