Slovo izraelskega mirovnika
Uri Avneri je pisal in objavljal tako rekoč do zadnjega. Poslovil se je v 95. letu starosti.
Odpri galerijo
Avneri se je v zgodovino vpisal kot prvi izraelski politik, ki se je javno zavzel za ustanovitev palestinske države. FOTO: JACK GUEZ / AFP
Kdo prekleto sploh smo? Tako se je glasil naslov zadnje kolumne izraelskega novinarja, pisatelja, politika in nekdanjega borca Urija Avnerija, objavljene v začetku tega meseca, v kateri je poskušal razložiti vzroke, zaradi katerih se je Izrael znašel sredi ene najhujših ustavnih kriz v svoji zgodovini.
Avneri je bil, sodeč po političnem udejstvovanju in aktivizmu, velik del svojega življenja globoko prepričan o tem, kdo je, in se upiral poskusom politikov, da bi na to vprašanje odgovorili namesto njega. Kot otrok judovske bankirske družine, ki je po vzponu Hitlerja na oblast leta 1933 emigrirala iz Nemčije in se ustalila v takratnem britanskem protektoratu, je moral hitro odrasti. Leta 1948 se je boril v prvi izraelsko-arabski vojni in v eni od bitk utrpel resne poškodbe. Že kmalu po vojni je začel opozarjati na nekatere krivice, storjene Palestincem, kasneje pa si kot novinar, član kneseta in ustanovitelj mirovnega gibanja Guš Šalom zagotovil mesto na samotni, a zato nič manj častni margini izraelske politike.
Kot pronicljiv opazovalec družbenega dogajanja, ki je s pomočjo kritičnega očesa, zgodovinskega spomina in občutka za humanost dekonstruiral izraelsko sedanjost in opozarjal na sistematične kršitve pravic najbolj marginaliziranih družbenih skupin, je desetletja veljal za enega najbolj vplivnih glasov izraelske levice. V zgodovino se je sicer vpisal kot prvi izraelski politik, ki se je javno zavzel za ustanovitev palestinske države, vedoč, da »Arabci nikoli ne bodo zadovoljni z manj svobode in neodvisnosti, kolikor bi si ju želeli Izraelci«. Tudi zaradi tega je leta 1982 postal prvi Izraelec, ki je srečal z dolgoletnim palestinskim voditeljem Jaserjem Arafatom.
Avneri, ki je danes v Tel Avivu umrl star 94 let, je pisal in objavljal tako rekoč do zadnjega. Od leta 2014 pa vse do marca letos so lahko njegove kolumne redno brali tudi bralci Dela. Kot je zapisal v svoji zadnji kolumni, se je najprej dojemal kot Izraelca, šele kasneje kot Juda. Razlika med enim in drugim je bila po njegovem ključ do razumevanja večine težav, ki tarejo Izrael, tudi ozadja razprave o novem kontroverznem zakonu, ki ga razglaša za izključno judovsko državo, kljub temu da njegovo prebivalstvo sestavlja kar petina Arabcev. »Odločiti se moramo, kdo smo, kaj hočemo in kam spadamo. V nasprotnem primeru bomo obsojeni na večno nestalnost.«
Avneri je bil, sodeč po političnem udejstvovanju in aktivizmu, velik del svojega življenja globoko prepričan o tem, kdo je, in se upiral poskusom politikov, da bi na to vprašanje odgovorili namesto njega. Kot otrok judovske bankirske družine, ki je po vzponu Hitlerja na oblast leta 1933 emigrirala iz Nemčije in se ustalila v takratnem britanskem protektoratu, je moral hitro odrasti. Leta 1948 se je boril v prvi izraelsko-arabski vojni in v eni od bitk utrpel resne poškodbe. Že kmalu po vojni je začel opozarjati na nekatere krivice, storjene Palestincem, kasneje pa si kot novinar, član kneseta in ustanovitelj mirovnega gibanja Guš Šalom zagotovil mesto na samotni, a zato nič manj častni margini izraelske politike.
Kot pronicljiv opazovalec družbenega dogajanja, ki je s pomočjo kritičnega očesa, zgodovinskega spomina in občutka za humanost dekonstruiral izraelsko sedanjost in opozarjal na sistematične kršitve pravic najbolj marginaliziranih družbenih skupin, je desetletja veljal za enega najbolj vplivnih glasov izraelske levice. V zgodovino se je sicer vpisal kot prvi izraelski politik, ki se je javno zavzel za ustanovitev palestinske države, vedoč, da »Arabci nikoli ne bodo zadovoljni z manj svobode in neodvisnosti, kolikor bi si ju želeli Izraelci«. Tudi zaradi tega je leta 1982 postal prvi Izraelec, ki je srečal z dolgoletnim palestinskim voditeljem Jaserjem Arafatom.
Avneri, ki je danes v Tel Avivu umrl star 94 let, je pisal in objavljal tako rekoč do zadnjega. Od leta 2014 pa vse do marca letos so lahko njegove kolumne redno brali tudi bralci Dela. Kot je zapisal v svoji zadnji kolumni, se je najprej dojemal kot Izraelca, šele kasneje kot Juda. Razlika med enim in drugim je bila po njegovem ključ do razumevanja večine težav, ki tarejo Izrael, tudi ozadja razprave o novem kontroverznem zakonu, ki ga razglaša za izključno judovsko državo, kljub temu da njegovo prebivalstvo sestavlja kar petina Arabcev. »Odločiti se moramo, kdo smo, kaj hočemo in kam spadamo. V nasprotnem primeru bomo obsojeni na večno nestalnost.«
