Osebno s Francem Pangerlom: Krize so, da družbo očistijo špekulantov

Pravi, da se njegov čas končuje, pri čemer ima v mislih opravljanje funkcije. Večino časa ga je še vedno mogoče najti v podjetju, kjer je med sejmom MOS sprejemal goste iz političnega in gospodarskega življenja. Na svoj značilni neposredni način jim je marsikaj povedal o tem, kaj bi lahko storili za gospodarstvo. Brez dlake na jeziku se je pogovarjal tudi z nami.

Magister ekonomije nikoli ni bil nerealen optimist. Tudi o gospodarski rasti, s katero se hvalijo politiki, ima svoje mnenje. In ko je na letošnji MOS prišel predsednik vlade, mu je rekel, da med 1500 podjetji iz večinoma malega gospodarstva še ni čutiti gospodarskega uspeha. Tudi oni potrebujejo nov investicijski cikel, predvsem pa je treba povišati plače. Nenavadna trditev za ekonomista in uspešnega menedžerja? Povedati je treba, da je Pangerl delovno pot začel v nekdanjem Avtu Celje kot avtomehanik, potem pa ob delu končal srednjo ekonomsko šolo, v Mariboru diplomiral in še magistriral iz ekonomije. Ni hotel ostati na fakulteti in eno od njegovih poslovnih vodil, ki mu ga je vcepil oče, je, da si je denar lahko izposoditi, težje pa ga je vrniti. Za danes propadli Avto Celje, kjer je preživel prav toliko let kot pozneje na celjskem sejmišču, skupaj torej dvakrat po skoraj četrt stoletja, pravi, da bi ga bilo pred desetletjem še mogoče rešiti.

Ker je bil vedno urejen, v poslovni obleki s kravato, februarja za mesec dni izginil na južna morja in se vrnil zagorel ter večje nemške avtomobile vozil že v časih, ko so drugi precej manjše, je v malce profanem Celju veljal za uživača. A v vseh letih, ko je bil na čelu Celjskega sejma, podjetje nikoli ni bilo nelikvidno, plače niti za en dan niso zamujale, čeprav so bili zadolženi. Ne predstavlja si, da neki direktor vodi podjetje, delavec pa na koncu meseca ne dobi plače. Če bi se to kdaj zgodilo na Celjskem sejmu, bi bil sam prvi, ki si je ne bi izplačal.

V mestu ob Savinji je bil med pobudniki oživitve rotarijskega gibanja in z dobrodelnostjo se ukvarja še danes. Tako ni čudno, da v nasprotju s prenekaterim slovenskim menedžerjem in delodajalcem govori, da delavci z manj kot tisočakom, morda s samo 500 evri ali zajamčeno plačo, ob koncu meseca ne smejo ostati brez plačila, pa če jim vodstvo podjetja da iz svojih žepov. To, kot poudarja, je govoril v obdobju konjunkture in v času krize.

Krize so, da družbo očistijo špekulantov, in to je videti tudi na celjskih sejmih. Tisti, ki so preživeli, imajo najmanj en prodajni izdelek, ki ima kupca, in konsolidirane finance. To je razlog za optimizem. Danes je največji problem za domače podjetnike, da je slovenski trg premajhen in prenasičen, poleg tega se morajo boriti še s tujci, saj ima Slovenija tako rekoč vsa tuja zastopstva.

Prihodnost je svetla

Načeti kakršenkoli pogovor z njim ni težko, toda vselej ga zapelje v sejmarstvo. Podjetnik nima časa, da bi hodil po svetu in gledal, kaj počnejo drugi, zato imajo sejmi še obetavno prihodnost. Tudi Celjski, njegovi sejmi in največji v tem delu Evrope – MOS. Celjska sejemska hiša je ustrezno konsolidirana, a v prihodnje bo uspešna toliko, kolikor jo bo kot takšno prepoznala tujina. Letos se je na Mosu ponovno potrdilo, da se z vzhodnim Balkanom, tudi območjem nekdanje Jugoslavije, zaradi potreb gospodarstva in trgov gradijo odlični odnosi. Slovenija ima še vedno zaupanje v poslovnost in razvojno naravnanost. Država partnerica Mosa je bila Hrvaška, prihodnji dve leti bosta Srbija in Črna gora. »Politika in politične razprtije ožjega kroga na to ne vplivajo. Kar sem z gospodarskega vidika s Hrvaško doživljal na 50. Mosu, je bilo nekaj, zaradi česar nisem samo zadovoljen, ampak sem prijetno presenečen.«

Pa ni bilo vedno lahko. Ko je leta 1991 prišel v takratni Športno-rekreacijski center Golovec, je bil obrtni sejem le semenj s prodajnimi stojnicami. Športne dvorane in zunanja igrišča so ustvarjali izgubo, v času sejma pa so stojnice postavili tudi v izpraznjeni zimski bazen.

Sejmišče je zaživelo po osamosvojitvi. Zaživelo je povpraševanje, a blaga ni bilo. Ko sta se sprostila uvoz in trgovina, so na sejmu vsi želeli le prodajni prostor, saj so lahko prodali tako rekoč vse. Sejem je v desetih dneh obiskalo več kot 200 tisoč ljudi, rekord je bil skoraj četrt milijona. »Nihče se ni pritoževal, tudi če je bil dež, navdušenje nad samostojnostjo, nad podobo mlade države, uvoz, vse to je ugodno vplivalo na razpoloženje potrošnikov,« se spominja.

Prav on je spremenil zavod, ki ga je prevzel, iz najemodajalca površin in storitev za sejem slovenskih obrtnikov v organizatorja obrtnega in kasneje tudi drugih danes uveljavljenih sejmov. Pred tem so bili zreli za stečaj. Ko so začeli graditi nove sejemske dvorane, pa se je poslovanje začelo vzpenjati. Kot ekonomist ima preprosto logiko: če podjetju ne gre, mora spremeniti program in zaposliti ustrezne kadre, ne pa ga takoj po neki kapitalistični logiki zapreti. Kakor Slovenija ne more narekovati svetovnih smernic, tako Celje ne more postaviti sejma za vso Evropo, saj je slovenski trg premajhen. Lahko pa utrjujejo svoj položaj v širši regiji, pravi.

Iz obrtnega v poslovni sejem

Spomladi je v Dubrovniku, na regionalnem srečanju podjetnikov iz devetih držav srednje in jugovzhodne Evrope, prejel nagrado za življenjsko delo in ne skriva, da je na to ponosen, hkrati pa malce zagrenjen, ker se mu v domovini na tak način nikoli niso zahvalili. Pravzaprav zahvale ne potrebuje, boli ga le, da v tujini prej prepoznajo uspešne zgodbe kot doma.

Očitke izpred let, da se je Celjski sejem razšel s slovenskimi obrtniki, odločno zavrača. »Le razmejili smo pristojnosti. Še danes izvrstno sodelujemo, čeprav smo obrtni sejem preobrazili v podjetniški poslovni sejem.«

Povzemimo njegovo zgodbo s celjskega sejmišča. S podporo prvega župana Celja v samostojni Sloveniji Antona Rojca, kasneje pa tudi obeh naslednikov Jožeta Zimška in Bojana Šrota, so leta 1996 ustanovili delniško družbo Celjski sejem. Mestna občina je v njej še vedno največji partner, sledi obrtno-podjetniška zbornica, solastniki so tudi podjetja.

Ugoden veter v jadrih, pripoveduje, so izkoriščali do leta 2007. Leta 2008 je takratni predsednik vlade izjavil, da pri nas ni krize, toda že oktobra istega leta je udarila z vso silo in Slovenija nanjo ni bila pripravljena. Prizna, da je to tudi njega presenetilo. Rast pred krizo je ljudi uspavala in jih naredila pogoltne. A sam se je s Celjskim sejmom temu izognil. V dveh letih so vrnili vsa posojila in na sejmišču zaznali prve znake oživljanja trga šele leta 2013 in 2014.

Spomni na preprosto logiko, ki bi se je morali vsi zavedati. Finance se začnejo doma v družini, nato v podjetju in šele nazadnje na ravni države. Če prihodki ljudi niso primerni, če podjetja niso finančno zdrava, ni zdrave ekonomije. Denarja ne ustvarja vlada, tam se denar pogosto neracionalno zapravi.

Kam zdaj, ko je končan 50. MOS? Dan po zaključku sejma je odšel na barko, ki jo ima v Portorožu, da jo pripravi na zimo. Za tri dni je izključil mobilni telefon.