RAKITNA – Nedaleč od jezera na Rakitni stanujeta upokojenca Janez in Milena Bergoč, ki sta si že zdavnaj tam našla dom; tam, kjer med hišami ni ograj in je gozd za ovinkom, je poleti prijeten hlad, a Janezu in Mileni je bilo pošteno vroče v četrtek okoli osmih zvečer, ko se je Janez odpravil do sosedov: »Pogledam izza vogala, in že je bila medvedka za bajto. Grem na drugo stran in sta že dva mlada čakala in gledala, kaj se bo zgodilo.« Milena pohvali moža: »Jaz sem zavpila 'nazaj pejt, bejž nazaj', ta se pa znašel in dvakrat ornk zarohnel.« Janez opiše medvedji beg: »Ko sem prvič zakričal, sta mala dva zbežala, medvedka pa ni vedela, kaj bi. Nato je šla za mladičema, ko sem še enkrat zavpil.«
V pižami reševal čebelnjak
Medvedka je nevarna, sploh z mladiči – ne veš, kaj bo storila.
Medvedka se je smukala okoli čebelnjaka, ki ga imata Bergočeva za hišo, zato je po njenem odhodu Janez tega kar v pižami prestavil na balkon. A s tem ni bilo konca tegob, saj je Janez Bergoč tri ure zatem opazil nekoga s svetilko okoli avta: »Ga vprašam, kaj bi rad, pa pravi, da je bila medvedka pri njih, zdaj pa je pri nas za bajto.« Medvedka se je znova smukala okoli prostora, kjer je bil čebelnjak. »Ni ji bilo jasno, kam so čebele šle, je pa podstavek grizla,« nadaljuje Janez. Tudi drugič je žival odšla praznih šap in se vrnila okoli treh ponoči. Noč poprej je – kot sta pozneje izvedela Bergočeva – lomastila pri drugi sosedi.
Milena pojasnjuje, da so medvedko z mladičema najprej opazili maja: »Ljudje so jih hodili gledat na poseko pri zdravilišču, od daleč so jih opazovali. Najprej so se pojavili na južni strani Rakitne, vmes pa so se preselili na to stran.« Pogovoru se pridruži Vesna Pavšelj, soseda Bergočevih, in pripoveduje, kako je prejšnji mesec medvedka prestrašila tekačico: »Študentka, ki živi nad jezerom, je obupana kričala ob petih zjutraj. Sem rekla 'pa kaj zdaj en moški preganja žensko', je bila pa medvedka.« Po tej epizodi se je Pavšljeva aktivirala in začela iskati pomoč, da bi se prebivalci znebili medvedje nadloge, ki sploh ni nenevarna.
Medved ali človek?
Po dobrem mesecu, odkar je Pavšljeva začela klicariti na ministrstva in zavode, dovoljenja za odstrel še ni. Marjan Šivic, predsednik Lovske družine Rakitna, pojasnjuje: »Odgovorne opozarjamo, a imamo zvezane roke. Če bi slučajno zašla proti Ljubljani, bi bila fronta s topovi in vojsko, mi pa smo drugo- ali celo tretjerazredni državljani.« Šivic ugotavlja, da se medvedka niti več ne boji ljudi, slednje pa razume v njihovem strahu: »Medvedka je nevarna, sploh z mladiči – ne veš, kaj bo storila.«
Neprostovoljno udomačeno medvedko in njenih mladičev bi se rad marsikateri prebivalec Rakitne znebil, a lovci še vedno čakajo na blagoslov države oziroma dovoljenje za odstrel. Vmes pa – po pripovedovanjih domačinov – medvedja družina stika okoli in med stanovanjskimi objekti, »mravljišča so vsa razkopana in zravnana okoli jezera,« pove Milena, Vesna pa doda, da so razkopali panje še dvema okoliškima čebelarjema: »Zdaj samo okoli ovinkov hiš gledamo, kdaj bo prihlačala.«
Nelagodje in strah sta prisotna kljub idiličnemu okolju; po drugi strani pa se zavedajo svoje sreče, da medvedka še ni napadla človeka. A kako dolgo bo šlo brez konflikta med človekom in živaljo? »Ta se tukaj potika že od maja, nekaj bi morali narediti. Nekateri se ne sprehajajo več dol, ena gospa pa vsakič sprašuje, 'a medved je kaj bil'? Vsi se bojijo, ni fletno,« pojasnjuje Bergočeva, Pavšljeva – ki je medveda v četrtkovem večeru in noči gledala izza okna – pa doda: »Kdo je zdaj več vreden, medvedi ali ljudje?«
