Torek, 21. 11. 2017, 9.50
6 let, 4 mesece
Intervju: Žiga Dimec
Edinega domačega zlatega moža vleče v tujino
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,78
"Reprezentančni cilj je uvrstitev na svetovno prvenstvo, osebni pa selitev v tujino," ob robu priprav na petkovo kvalifikacijsko tekmo z Belorusijo poudarja Žiga Dimec, ki je (bil) kot član novomeške Krke edini član zlate slovenske reprezentance na EuroBasketu s slovenskim delodajalcem.
12 junakov, ki so 17. septembra v Istanbulu Sloveniji priborili naslov evropskega košarkarskega prvaka, si klubski kruh služi v kar devetih državah. Ob Španiji, Turčiji, Rusiji, ZDA, Nemčiji, Franciji, Madžarski in Srbiji je v tem krogu tudi Slovenija. 211 centimetrov visoki 24-letni savinjski center Žiga Dimec je namreč član novomeške Krke. "Z mislimi sem pri svojem klubu in zdaj tudi reprezentanci. Ne skrivam pa, da bi se tudi jaz rad preizkusil v tujini," pravi nekdanji član Zlatoroga in Rogaške, ki se je v ponedeljek udeležil zbora slovenske reprezentance in priprav na prvi tekmi kvalifikacij za nastop na svetovnem prvenstvu 2019 - petkovo z Belorusijo v Stožicah in nedeljsko v Španiji.
Žiga Dimec je eden od sedmih članov zlate reprezentance, ki bodo v petek zaigral proti Belorusiji v Stožicah.
Je reprezentančni zbor iz spomina priklical zlate utrinke z evropskega prvenstva?
Seveda. Ko vidim znane obraze, s katerimi sem prebil poletje, se kaj hitro spomnim na tiste lepe trenutke. To je bilo eno lepo poglavje. A dejstvo je, da se od spominov ne da živeti. To je zaprto poglavje. Iz njega sicer lahko črpamo pozitivno energijo in ga razumemo kot smerokaz, toda pred nami so novi cilji. Nismo se zbrali, da bi obujali spomine. Čakajo nas kvalifikacije. Naš naslednji cilj je uvrstitev na svetovno prvenstvo 2019. No, še pred tem pa je naš cilj Belorusija kot prvi tekmec.
(Ne)znana Belorusija in nova Španija?
Če sem povsem iskren, tudi jaz ne vem prav veliko o beloruskih košarkarjih. Nikakor pa jih ne podcenjujem. Navsezadnje bodo igrali proti evropskim prvakom. O njihovi zagnanosti torej ni nobenega dvoma. Španija bo res prenovljena, a to so košarkarji, ki znajo igrati, za nameček pa utegnejo biti še bolj motivirani kot glavni zvezdniki. Vsekakor nas čaka težko delo. A imamo nekaj časa, da se uigramo in rečemo kakšno besedo tudi o tekmecih. Strokovno vodstvo nas bo dobro pripravilo.
Računate na polne Stožice?
Upam, da je v Sloveniji ostalo še nekaj evforije, ki je spremljala EuroBasket.
Je dvanajsterica iz Istanbula v stalnem stiku?
Pred evropskim prvenstvom smo ustvarili skupino na aplikaciji WhatsApp in ta živi še danes. Tam ostajamo v stiku, predvsem na šaljiv in zbadljiv način.
Krka je zdaj še njegova realnost. Real pa ...
Kvalifikacije med sezono so za ta rod nekaj novega.
Da, nekaj pozitivnega. Lepo je prekiniti klubsko sezono, spremeniti okolje in se znova združiti z reprezentančnimi obrazi. Poleg tega pa vedno z veseljem in ponosom igram za Slovenijo.
Kako pa ste kot center spremljali razpletanje zgodbe z visokimi igralci, torej predvsem z Alenom Omićem, Anthonyjem Randolphom in Gašperjem Vidmarjem?
Za Vidmarja sem klub drugačnim signalom vedel, da bo prišel na reprezentančni zbor. Človek pač ne more stalno ždeti v Turčiji (smeh, op. p.). Sem pa vesel, da je z nami. Omić in njegova odločitev oziroma dogovor s selektorjem? Na to nimam vpliva. Sem pa vesel, da sem oziroma bom znova dobil priložnost za dokazovanje. Skušal jo bom izkoristiti.
Nova akcija, nov selektor.
Rada Trifunovića, ki je bil pomočnik Igorja Kokoškova, dobro poznam. Verjamem, da ne bo uvajal revolucionarnih sprememb. Igralci, ki smo bili v projektu EuroBasket 2017, bomo skušali poskrbeti za nadaljevanje zgodbe, obenem pa moramo novincem pomagati, da usvojijo sistem. Seveda ga bo treba prilagoditi krajšim pripravam, kar pomeni, da bo igralnih akcij manj. Vseeno verjamem, da bo rdeča nit ostala.
Kaj pa je dal Sloveniji Igor Kokoškov?
Novo znanje, ameriški način dela, samozavest … Predvsem pa je dal Sloveniji naslov evropskega prvaka.
"Vedno s ponosom za Slovenijo."
V kolikšni meri je zlata kolajna spremenila vaše življenje ali, povsem konkretno, kariero?
Deloma je, deloma ni. Še vedno igram v Sloveniji, čutim pa, da sem bolj prepoznaven. Večkrat te kdo pocuka za rokav. Večjih sprememb pa ni.
Tudi v očeh trenerja, soigralcev ali sodnikov?
Koraki so vedno koraki, osebna napaka pa pač osebna napaka. Tu ni filozofiranja. Sicer pa igram svojo igro. Trener mi zaupa. Dobivam veliko minutaže in imam primerno vlogo. Vse skupaj pa je treba upravičiti.
Kaj pa na psihološki ravni, ste bolj samozavestni in odločni?
Da. Takšen uspeh pomaga. Kot človek si močnejši in odločnejši. Včasih se zalotim, da zajadram v spomine. A ponavljam, treba je pozabiti na preteklost in živeti v sedanjosti. Kot košarkar trdim, da je vedno pomembna naslednja tekma.
Beseda ali dve o sezoni v dresu Krke …
V drugi ligi ABA smo ujeli ritem in igramo dobro, pod pričakovanji pa so naše predstave v državnem prvenstvu. Sezona je še dolga. Se že dvigujemo. Čas je, da začenjamo zmagovati.
Ste po naslovu evropskega prvaka pričakovali spremembo klubskega okolja?
Da. Tega ne skrivam. Upal sem na selitev. V košarki pač ne gre vedno po željah in načrtih posameznika. Kdo ve, morda bom Novo mesto zapustil že med sezono. Povsem zanesljivo pa me bo v tujino potegnilo po sezoni 2017/18.
EuroBasket 2017? Spomini so lepi, a od njih se ne da živeti.
Kam? Kje je vaš domet?
Merim na evroligo. Morda mi do tja manjka še kakšna stopnica. A to je moj cilj. Prvi korak je zanesljivo selitev v tujino, tudi če to ne bo evroligaš. Moram pridobiti mednarodne izkušnje. Bo pa vse v mojih rokah. Jaz moram igrati dobro, da bi si pridobil zanimanje in naposled ponudbo evroligaša.
Pred časom se je vaše ime pojavljalo celo v povezavi z madridskim Realom, kjer so čez noč ostali brez centrov. Zgolj novinarska domišljija ali zgodba o dimu in ognju?
Ne vem, kako realna je bila osnova za mojo selitev v Real. Igralcu seveda godi, ko svoje ime zasledi v povezavi s tako uglednim in velikim klubom. Stopil sem v stik s svojim zastopnikom, ki mi ni vlival lažnega upanja. Kot kaže, se je moje ime res pojavilo na nekem seznamu potencialnih kandidatov, a klub je imel veliko želja. Zanesljivo nisem bil pri vrhu zaželenih. Govorimo o košarkarjih, ki imajo veliko več izkušenj z igranjem na tako visoki ravni. Jaz se šele postopoma prebijam na to raven, zato je razumljivo, da so prednost dobili drugi. Iskreno? Menim, da so bile možnosti za mojo selitev v Real majhne.
