Knjiga

Tudi Slovenci smo se pred dnevi poklonili svetovnemu tednu knjige. Seveda različno in ne vsi. Kajti tudi pod Alpami živijo tako tisti, ki se hvalijo, da niso v življenju prebrali ene same knjige, a vendar jim je uspelo v vsem, česar so se lotili, kot oni, ki so jih prežulili preveč, da bi imeli čas za kar koli drugega. Knjiga je med najgenialnejšimi izumi človeštva. Napolnjena je z besedami, pot do njih je pisava. Naša abeceda šteje na videz skromnih 25 črk, a vendar je moč z miselnimi akrobacijami te peščice znakov izraziti prav vse, kar je človeškega in nečloveškega. Še več. Knjiga lahko za vekomaj ohrani, kar so si ljudje izmislili, domislili, primislili, vse, kar se je z njimi zgodilo in nezgodilo. V nasprotju s človeškim spominom in povedjo, ki sta nezanesljiva, kratka, omejena z rojstvom in smrtjo.

Ljudstva s pozno pisano besedo vedo o sebi bore malo, nič o svojih začetkih. So brez prave zgodovine. Tudi Slovani. Imamo nekaj bajk o vilah, o Svarunu, močvirnem Zakarpatju, zgodbo o Ajdovski deklici. Malo, premalo. Ljudstva z zgodnjimi sledovi zapisanega so zato bogatejša, z razlogom samozavestnejša. Knjige so nastajale stoletja pred Gutenbergom, spomnimo se srednjeveških menihov z gosjimi peresi, Kitajcev s čopiči pa seveda Majev, o katerih vemo tako malo predvsem po zaslugi krvoločnih Špancev, sicer enega najbolj pismenih ljudstev na svetu. Ter še in še. Nekje sem prebral, da je knjiga edina posoda človekovega ustvarjanja in spomina. Pa najsi gre za njeno papirnato izvedbo ali elektronskega klona. Dušo in vonj ima kajpak le prva, listanje po njej je nenadomestljivi užitek.

Te dni so nam iz statističnega urada sporočili, da Slovenke in Slovenci za loterijo namenimo veliko več denarja kot za knjige. Letno menda 50 evrov za stavne lističe in srečke ter 35 za branje. Razmerje je logično, primerno časom, ki jih živimo. Ko je celo golo preživetje stvar sreče, srečnih naključij. Da poprečno vsak pod Alpami vsakoletno nameni 35 evrov za nakup knjig, je zame veliko. Predvsem pa veliko pove. Da bodo knjige preživele. Ker nobena med njimi ni tako slaba, da ne bi bila za kaj koristna. Sploh pa ni očarljivejšega pohištva od polne knjižne police.

Sedmica na lotu napolni žepe, dobra knjiga pa dušo. In to – v nasprotju s sedmico – za vekomaj!