Tiskane izdaje
Pismo bralke: Z možem se počasi starava, on jih ima že 79, jaz 74. Poročena sva petdeset let, v tem času je bilo kar nekaj vzponov in padcev, ki so na moji duši pustili brazgotine. Marsikaj sem morala pozabiti in poriniti pod preprogo, če sem želela obdržati družino. Veliko težav sem imela s taščo, ki me ni marala, ker sem imela dokončano le srednjo šolo, v moževi družini pa so bili sami visoko izobraženi. Pa sem tudi to prepreko preskočila, na svojem strokovnem področju sem dosegla več, kot je bilo mogoče.
Kar je tašča odšla tja, od koder ni vrnitve, se mi je zdelo, da se z možem iz dneva v dan bolje razumeva. Začela sva potovati, oba imava rada golf, jaz se še potapljam, on ne več. Sinova sta nama v zadovoljstvo, midva sva zdrava, še zmeraj polna energije.
Potem pa se zgodi nekaj, kar mi je spodneslo tla pod nogami: moža je pičila osa, in ker ni imel doma več zdravil, smo ga morali na vrat na nos odpeljati v bolnišnico. Zaradi naglice pa je doma pozabil ugasniti računalnik. To sem opazila šele naslednji dan. Povsem nehote sem začela prebirati pisanje, ki je bilo odprto. Malo je manjkalo, pa bi se sesedla: mož si je dopisoval z neko žensko, sklepam, da je bila njegova nekdanja študentka. Pisala sta si celo o stvareh, o katerih se z menoj ni nikoli pogovarjal. Pisem je bilo nekaj sto, najstarejše je bilo staro pet let. Nenehno razmišljam, kaj naj storim, da pridem k sebi, da se pomirim, kaj pravite? Mirjana
Milena svetuje: Vaše pismo, draga Mirjana, je bilo eno najlepših, kar sem jih v zadnjem času dobila. Pa ne zaradi sloga pisanja, temveč zato, ker ga je napisala ženska, ki je – kljub vsemu – zelo srečna. Ali bi vsaj morala biti srečna!
Mar ni enkratno že to, da je še iz polen, ki so se vam skotalila pod noge, s časom nastalo marsikaj plemenitega? Vaša tašča je bila ravno prav nadležna, toliko, da vas je njena zoprnija »prisilila« k ukrepanju. Svoje poklicno življenje ste nadgrajevali in iz njega ustvarili marsikaj, na kar ste lahko danes upravičeno ponosni.
Tudi iz rovarjenja, ki so si ga za vašim hrbtom privoščile sodelavke, je nastalo marsikaj plemenitega. Še na eno lastnost ste lahko ponosni: niste tiste sorte ženska, ki bi se po nepotrebnem zapletala v neumne in brezplodne prepire. Raje se umaknete in počakate, da »voda neha goreti«.
Vaša tašča se je zaradi nekaj metrov spornega zemljišča leta in leta prepirala s sosedom, ki vam in možu potem iz principa ni dal soglasja pri prenovi prizidka. Sosedovo hčerko ste nekoč po naključju vzeli v avto, beseda je dala besedo, in ko ste izvedeli, da ima veliko težav pri učenju, ste ji nesebično priskočili na pomoč. Vaša dobrohotna gesta je naredila več kot pred tem cela četa odvetnikov.
Tašči tudi sicer niste skakali v hrbet, pa bi ji lahko, če nič drugega, kdaj postavili vsaj meje. Ljudje njenega kova pogosto pozabljajo, da so na svetu tudi dolžnosti, ne le pravice.
Reševanje morebitnih težav in zapletov vam je šlo še toliko lažje od rok, ker ste ves čas imeli ob sebi moža, močnega kot skala. Zaupali ste mu, zdelo se vam je, da sta bila od prvega dne, ko sta trčila skupaj, zelo povezana.
Toda, pozor: vse to zaupanje, grajeno leta in leta, se je sesulo v prah zaradi osjega pika. Medtem ko so moža odpeljali v bolnišnico, ste na njegovem računalniku odkrili »zaroto«: ob prebiranju nekega pisma (v to, ali je bilo prav, da ste to storili, ali ne, se ne bom vtikala, ker je po toči zvoniti prepozno) ste nenadoma spoznali, da vas mož vara na daljavo. Dopisoval si je z neko precej mlajšo žensko. V njunem odkritem, iskrenem, malodane intimnem virtualnem odnosu, o katerem niste imeli niti najmanjšega pojma, ste zaslutili veliko nevarnost. Zdelo se vam je, da vas je mož izdal, razočaral, da je s tem dopisovanjem podrl grad iz sanj, ki sta si ga zgradila. Ne veste, bi ga prezirali, sovražili, bi se mu odpovedali. Vaše srce je ranjeno in prvič v življenju napolnjeno z ljubosumnostjo.
Kot dokaz, da bom videla, da »upravičeno« trpite, ste pismu priložili del najbolj »groznega« in spornega dopisovanja.
Če sem iskrena, v tej »grozoti« nisem našla ničesar takšnega, zaradi česar bi morali vi trpeti. Tako imenovano sporno dopisovanje je, vsaj zame, zelo prisrčno, a polno medsebojnega spoštovanja. Mar niste opazili, da drug drugega vikata in ne tikata? Z dopisovanjem ne poskušata reševati le strokovnih problemov, »rešujeta« tudi svet, odnose med ljudmi na splošno.
Bodite potolaženi: takšno pisanje že skoraj mora biti podkrepljeno tudi z osebnimi izkušnjami, ki pa v njunem primeru še zdaleč ne posegajo v kaj bolj intimnega!
Verjetno vas mož zelo dobro pozna in ve, da iz muhe hitro ustvarite slona, zato je to nedolžno dopisovanje pred vami skrival. Sam pri sebi je vedel, da mu pisma polepšajo dan – to in nič več –, vedel pa je tudi, da vam ne bi bilo prav, če bi jih našli.
Star je vendar 79 let, za božjo voljo, pustite mu ta užitek! Držim pesti, da ne bo nikoli izvedel, da ste vohunili za njim, ker bo užaljen in zelo prizadet.
Verjemite, zaradi tega dopisovanja vas nima nič manj rad, nič manj vas ne spoštuje. Bi pa se – o tem ste lahko prepričani – v vajinem odnosu spremenilo marsikaj, če bi mu v kakšni nepotrebni jezi izdali, kaj ste odkrili. Zakoncu, ki ga ljubimo in spoštujemo, moramo pustiti tudi dihati!
Zelo iskreno in od srca vam želim, da bi bilo v vajinem dolgem in lepem zakonu še veliko pogovorov in iskrivih trenutkov, pod rjuho pa veliko objemov in nežnih dotikov, ki bodo vaše nepotrebne strahove pregnali daleč daleč stran!
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
