Tiskane izdaje
Karl-Heinz Rummenigge v nogometu že vrsto let zaseda vidne položaje: je izvršni direktor münchenskega Bayerna in predsednik Združenja evropskih klubov (ECA), ob tem pa dejaven tudi v Evropski (UEFA) in Svetovni nogometni zvezi (FIFA). V intervjuju za nemško revijo SportBild je nekdanji izvrstni napadalec spregovoril o svojih favoritih na EP v Franciji, težavah bundeslige, potrebnih spremembah v ligi prvakov in UEFA.
Gospod Rummenigge, kakšne možnosti pripisujete nemški reprezentanci na tem EP?
Kdor je svetovni prvak, mora zmagati tudi na EP. To mora biti cilj nemških nogometašev. Od naših petih reprezentantov vem, da nočejo odigrati zgolj dobrega turnirja; zapustiti želijo namreč kar najboljši vtis. Ali z drugimi besedami: želijo postati evropski prvaki. Zame so Nemci ob gostiteljih Francozih veliki favoriti.
V klubskem nogometu vladajo Španci. V ligi prvakov smo znova videli španski finale (Real – Atletico), medtem ko je Bayern že tretjič zapored izpadel v polfinalu – proti klubu s Pirenejskega polotoka (Atleticu). V evropski ligi je tretjič zapored končno zmago slavila Sevilla. Mar to pomeni, da je špansko prvenstvo že povsem nadigralo nemško?
Ne. Letos smo imeli – če se spomnite našega poraza z Atleticom in tistega od Borussie Dortmund v četrtfinalu evropske lige proti Liverpoolu – precej smole. Obe moštvi bi se skorajda prebili v zaključna dvoboja – pravzaprav bi se morali.
V oči bode podatek, da je Sevilla v »primeri division« šele sedma – kakor Hertha v »bundesligi«.
Španci dobro delajo. Že od nekdaj imajo pet, šest moštev, ki igrajo vidno vlogo v Evropi. V Nemčiji imamo Bayern in Borussio Dortmund ...
... ki že nekaj let nista na isti ravni ...
Vendar tudi nista tako dramatično oddaljena drug od drugega. Če odmislimo zadnji dve koli, bi imeli le pet točk naskoka pred Dortmundom. Problem ni v moči Bayerna in Borussie, težave se začnejo med Dortmundom in mesti 3, 4, 5 in 6. Razlika med njimi je od skoraj 20 do 30 točk, kar je preveč. Klubi, kot so Leverkusen, Schalke in Mönchengladbach, bi se morali približati vrhu. To bi bilo dobro tudi za navijače.
Kaj ima španska liga, da je boljša od nemške?
Tamkajšnji vodilni klubi imajo odlične nogometne šole, ne le Real in Barcelona, temveč tudi Valencia, Sevilla ali Villarreal. Lahko so zgled vsem – tudi bundesligi.
A tudi nemška vzgoja talentov velja za prvorazredno.
Od ponesrečenega EP leta 2000 se pri nas spet dela dobro. V Nemčiji zdaj delamo bistveno bolje kot v Angliji in Italiji, toda Španci so korak pred nami – to je treba priznati.
Ali bo Bayern – glede na mednarodne uspehe Špancev – čedalje težje zadržal svoje zvezdnike? Menda naj bi Real že pokazal zanimanje za Lewandowskega in Alabo.
Ne, ker smo priprli naša vrata. Noben igralec ne bo zapustil Bayerna, če tega mi ne bomo želeli. Realov generalni direktor Jose Angel Sanchez mi je poslal telefonsko sporočilo: »Kar zadeva Alabo, ni prav nič res, enako velja za Lewandowskega. Real nikoli ne bi proti Bayernovi volji vzpostavil stika s katerim od igralcev.« Z vodilnimi možmi pri Realu in tudi Barceloni imamo zelo korekten odnos. Od leta 2008 – takrat je šlo za Francka Riberyja – je znano, da ne bomo prodali nobenega nogometaša, če za to ne bomo prižgali zelene luči.
Evropska nogometna zveza (UEFA) razmišlja o reformah lige prvakov. Zakaj?
Ker so notranje in zunanje raziskave pokazale, da si trg, torej navijači in televizijske postaje, želijo videti več kakovosti. Spremembe so nujne.
V katero smer naj bi se premaknilo: proti seznamu z nosilci, posebnim vabilom ali celo zaprti superligi zunaj UEFA?
Osebno nisem za nosilce ali posebna vabila. V tenisu imajo morda smisel, toda nogomet deluje drugače. Takšne stvari tudi nikdar niso bile stvar debate.
Kakšna reforma bi bila smiselna?
Dejstvo je, da je bil skupinski del nekdaj zanimivejši, kot je zdaj. Spomnim se 1999., ko je bil Bayern v skupini z Manchester Unitedom, Barcelono in Brøndbyjem iz Københavna. Ob našem klubu je napredoval še Manchester United, moštvi sta se pozneje med seboj pomerili tudi v velikem finalu. Raziskava kaže, da je v zadnjih sezonah že po četrtem, najpozneje petem kolu znano, kdo bo napredoval. Tako zadnji tekmi v skupini ne odločata več o ničemer. Navijači hrepenijo po čustvih, ki so navzoča v dvobojih na izločanje, v katerih gre šele zares. O tem smo se lahko v minuli sezoni prepričali tudi pri naših norih tekmah proti Juventusu ali Atleticu.
Kaj predlagate?
Treba bo še enkrat temeljito razmisliti o tem, ali je bila odločitev, da smo dali možnost igranja v ligi prvakov tudi klubom iz manjših zvez, pravilna. In potem korak za korakom izboljšati tekmovalni sistem.
Kot predsednik Združenja evropskih klubov (ECA) naj bi septembra postali član izvršnega odbora z volilno pravico pri UEFA. Kje boste začeli?
Okrog naju z Andreo Agnellijem (vodja Juventusa) sedijo sami klubski funkcionarji, tako da tvorimo super manjšino.
Kako vam bo uspelo kot predstavnik kluba zagovarjati tudi interese Nemške nogometne zveze (DFB)?
Žal mi je, toda v prvi vrsti sem zagovornik interesov nogometa, ne zveze. Že zdaj imam določene težave pri sprejemanju političnih odločitev, ki niso po mojem okusu.
Na kaj merite?
Menim, da se UEFA razvija pretirano politično. Lepo bi bilo, če bi nogomet bolj postavila v ospredje. Z odhodom predsednika Michela Platinija je evropska zveza izgubila nogometno kulturo. Njegov naslednik bi moral imeti zato pogum in moč, da bi vpeljal potrebne spremembe. Navijači, ki teden za tednom polnijo štadione po vsej Evropi, si želijo namreč uživati v lepem nogometu, polnem čustev.
Ni skrivnost, da za Platinijevega naslednika na čelu UEFA favorizirate Nizozemca Michaela van Praaga, ki bi v primeru zmage na volitvah zvezo vodil do leta 2019. Ali je možno, da bi se potem vi potegovali za njegov položaj?
Ne. Če bom podaljšal pogodbo z Bayernom, ki mi bo potekla konec leta, se bom umaknil iz določenih mednarodnih organov. Nimam volje in strasti, da bi postal zvezni politik.
Mar to velja tudi za ECA?
To bom še videl. Pri ECA imam dobro skupino, ki je ni težko voditi. Zagotovo pri 65 letih ne bom več sedel v velikih odborih, ampak bom svoje mesto prepustil mlajšim. Moji najboljši časi v nogometu so tako ali tako že zdavnaj minili. Biti igralec je od vsega najboljša in najbolj poštena vloga v nogometu.
