Živimo v času, v katerem prepoznavo na podlagi prstnih odtisov in obraza omogoča malce boljši mobilnik. Apple tovrstne enostavne rešitve za komercialne uporabnike ta čas predstavlja v reklamnem videospotu, v katerem dekle zgolj s pogledom odklene svoj telefon, prostorček za odčitavanje prstnih odtisov pa imajo pametni telefoni tako in tako že dalj časa. A če se takšni zaščiti s spletnimi triki zlahka izognemo, bi bilo pri uhljih lahko drugače.
Z dokaj neraziskanim področjem razpoznave ljudi na podlagi uhljev se v svojem doktorskem delu ukvarja Žiga Emeršič, doktorski študent in asistent na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko (FRI). »Uhlji so kot prstni odtisi. Glavna prednost pred njimi je, da ne potrebujemo sodelovanja uporabnika, saj uhlja ni treba prisloniti k določenemu senzorju,« pravi Emeršič. Pristavlja, da lahko zaradi faktorja naključnosti pri rasti uhljev razločujemo tudi dvojčke. V primerjavi z obrazom ima za povrh pri prepoznavi manjši vpliv starost.
Prednosti in slabosti
Tehnike razpoznave uhljev so lahko uporabne same zase ali kot dopolnitev obstoječim sistemom razpoznave oseb. Tovrstna metoda pride po besedah Emeršiča v poštev, če je obraz viden zgolj iz profila, je maskiran ali slabo viden zaradi osvetlitve ali zamegljenosti posnetka. A kot pri vseh drugih tehnikah biometričnega razpoznavanja se tudi pri uhljih, če govorimo o slikovnih dokazih, primernih za uporabo na sodišču, pojavljajo številne težave. Poleg klasičnih težav s slabo ločljivostjo in visokimi koti pri fotografijah in videoposnetkih je pri uhljih zelo problematično prekrivanje.
Ta težava je izrazitejša pri ženskah, saj lasje pogosto vsaj deloma prekrivajo ušesa, še več preglavic pa povzročajo uhani. »Če uhlje obravnavamo celostno, se lahko zgodi, da kot biometrične podatke zajamemo tudi tujke. Če oseba ob registraciji nosi določene uhane, ob prijavi v sistem pa ne ali nosi drugačne, bi se lahko zgodilo, da je sistem ne bi spustil naprej. Še slabše bi bilo, če bi sistem zaradi podobnih uhanov naprej spustil drugo osebo,« specifike težav, ki jih trenutno odpravlja s kolegi, opisuje Emeršič.
Biometrija kot poseg v zasebnost in kot orodje sodnih izvedencev
Jasno je torej, da je biometrija kot proces zbiranja, proučevanja in shranjevanja podatkov o posameznikovih fizičnih lastnostih z vse večjo dostopnostjo tehnologije uporabna tudi splošno za identifikacijo in avtentikacijo. Ne le da prihrani čas, ko nadomešča zamudno vpisovanje gesel, in krči stroške, ker nadomešča različne kartice, ampak zagotavlja tudi večjo varnost. Ob tem že dalj časa poteka pereča debata o posegu v zasebnost posameznikov, saj omogočajo nove rešitve enostaven način zbiranja elektronskih sledi, ki so zatem zlahka pretvorjene v enoličen elektronski zapis.
So pa raznolike možnosti še kako dobrodošle pri interpretaciji slikovnih in videomaterialnih dokazov na sodišču. Zaradi vseprisotnosti videonadzora je namreč vse več tovrstnih dokazov, pri čemer je zaradi kakovosti slike in vse boljše manipulacije pogosto težko ugotoviti, kdo je na posnetku. V takšnih primerih sodišča potrebujejo strokovnjake, kakršen je sodni izvedenec za računalniško forenziko dr. Borut Batagelj, ki pri svojem delu uporablja najnovejše metode, nekatere pa je v 15 letih delovanja razvil tudi sam: »Svoje raziskave apliciram na konkretne, realne primere. Če obraz iz različnih razlogov ni viden, uporabim druge biometrične karakteristike te osebe, kot so višina osebe ali uhlji.«
Osumljence mora dr. Batagelj zaradi potrebe po dodatnih fotografijah velikokrat obiskati v priporu, saj jih morajo sicer ob pomanjkanju dokazov po določenem času izpustiti. Ukvarja se s problematikami, ki segajo od področja politike do otroške pornografije, pri čemer s svojim znanjem ob osebni izpostavljenosti pripomore k boljši družbi in bolj pravičnemu sodnemu procesu, hkrati pa poudarja, »da delo sodnega izvedenca ni, ali bo nekdo obsojen ali ne, temveč kolikšna je verjetnost, da je na sliki dotična oseba«. Pri tem pa bodo torej stroki v prihodnje v pomoč tudi uhlji.
