Tiskane izdaje
Za dobrih 380 tisočakov plus 67 tisočakov nagrade smo dobili evropske reprezentančne prvake. In to na simptomatičen, déjà vu način: interes elite in množice za karte je rodil afero z vstopnicami v daljni Turčiji, sprejem doma je organiziral ljubljanski župan, politiki pa so bili na koncu deležni žvižgov ...
O triumfu ducata slovenskih košarkarjev, katerega sij bo trajal v Evropi štiri leta (pri nas pa gotovo dlje), je bilo marsikaj izrečenega in vse videno na finskem in turškem parketu. Tudi strokovna ekipa ob igrišču in v slačilnici je dobro delovala. Sploh velja, da je košarka inteligenten šport, v katerem ščepec soli premaga višje in domnevno nevarnejše nasprotnike (lep dokaz za to je Goran Dragić, katerega koši kipijo od domiselnih potez). Recept za uspeh se zdi sila preprost: vsak je počel to, kar zna delati, po možnosti najbolje. In to ni tipična navada na sončni strani Alp. Navdali so nas z občutkom, da zmoremo. Zmoremo biti zmagovalci. Toda pod ščitom zmagovalcev tiči škrbava realnost, ki jo tvorijo pomanjkljivosti, zdrahe in zgrešene poteze v Sloveniji.
Večne težave z majhnostjo
Izvirni greh je majhnost: tako Slovenije kot slovenske košarkarske zveze. Čeprav je košarko pri nas lani igralo 40.030 registriranih igralcev in se je ženska članska reprezentanca prvič uvrstila na evropsko prvenstvo (moški kolegi pa so se brez poraza uvrstili na pravkar osvojeno evropsko prvenstvo), je vsota, ki jo država nameni za krovno organizacijo, skromna. »Košarkarska zveza Slovenije je v letu 2017 v skladu s pogodbo o sofinanciranju izvajalcev letnega programa športa prejela 271.231 evrov. Ministrstvo prav tako sofinancira plače osmih trenerjev, kar je na letni ravni približno 110.000 evrov,« navaja Nataša Gerkeš z ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Po navedbah Jake Lenarta s KZS pa je lani država zvezi namenila okoli pol milijona evrov: »Delež državnega denarja je od 20 do 25 odstotkov proračuna KZS, ki ga porabi za delovanje, delež sponzorjev pa je okoli 50 odstotkov proračuna.« Stroške lanskih kvalifikacij in priprav na pravkar osvojeno prvenstvo na zvezi cenijo na okoli 400 tisoč evrov.
Predsednik KZS Matej Erjavec. Foto: Leon Vidic/Delo
Sredi zmag ni dresov
Ob majhnem znesku se je kdo nemara tolažil z mislijo, da tudi mednarodna košarkarska organizacija kaj primakne, a košarka pač ni nogomet, kjer se delijo milijoni samo za uvrstitve na velika tekmovanja. Dodatno je še predsednik KZS Matej Erjavec marsikoga streznil iz idiličnega zanosa ob zlati medalji z izjavo, ki dobro zrcali vrednotenje košarke v slovenski družbi: »Lani smo bili v minusu, ki smo ga naredili zavestno, ker smo se odločili, da bomo financirali vse programe.« Po letošnjem polletju imajo plus, je dodal Erjavec, toda za malo denarja je malo muzike.
Majhnost je vplivala na to, da je sredi zmag zmanjkalo slovenskih dresov v prodaji. Po svetu vlada sodobna potrošniška navada, da se gre v trgovino ali na splet in kupi dres svoje ekipe – in prodaja raste z uspehi ekipe. Slovenci in tujci so (med drugim na uradni facebook strani KZS) spraševali, kje naj kupijo dres. Odgovorov niso dobili. Tribune na prvenstvu so bile, kot se je slikovito izrazil neki navijač, »polne Sparovih majic s prejšnjih prvenstev v Sloveniji in na Poljskem«. Slovenskega dresa niste mogli kupiti niti pretekli teden, po zgodovinski zmagi na evropskem prvenstvu. Koliko denarja je tako zvezi spolzelo iz rok, lahko le ugibamo.
Janković spet rešil čast vlade
Majhnost je po uvrstitvi v polfinale preskočila na državni vrh; zaradi majhnosti falcona se je namreč zmanjšalo število varnostnikov, ki so spremljali premiera Mira Cerarja, ministra Karla Erjavca in Zdravka Počivalška ter še štiri vladne sodelavce. Iz vladnega urada za komuniciranje pojasnjujejo, da se je to zgodilo »na podlagi ocene ogroženosti in razpoložljivih transportnih možnosti ob upoštevanju racionalne porabe javnih sredstev«. Glede vstopnic pa pojasnjujejo, da jih je povabila KZS in da tako gotovo vladni predstavniki niso odžrli vstopnic drugim gledalcem finalne tekme. V medijih je namreč odmevala informacija, da naj bi pred tekmo z nižjih na višje tribune preselili vsaj sto navijačev, ki so imeli vstopnice vplačane že prej, preden se je zgodila množična selitev ljubljanske elite v Turčijo na nedeljski finale. Prav ta zgodba, ki se je širila po družabnih omrežjih, je vplivala na salvo žvižgov, ki jih je bil deležen premier Cerar kraj Bosporske ožine in s katerimi so navijači izražali negodovanje ob njegovi pojavi po koncu tekme.
Tudi tokrat je Zoran Janković častil sprejem športnih junakov. Foto: Leon Vidic/Delo
A še vedno je Cerarju žvižgalo manj ljudi kot dan kasneje sredi prestolnice Maji Makovec Brenčič, ki je med drugim ministrica za šport. Sam sprejem uspešnih reprezentantov v Ljubljani gre vedno po istem kopitu: župan Zoran Janković sam časti sprejem (tokrat za košarkarje, letos januarja je to storil že za bronaste rokometaše), država pa se drži za denarnico, kot da nima denarja za proslavo. In potem je sprejem, kakršen pač je. Kot da bi nas uspehi športnikov presenečali in tega ne predvideva nobena državna strategija. V bistvu je dobro, da vsaj Janković plačuje te izlive kolektivne sreče pod odrom, nato pa ministrica stopi na oder in razkrije majhnost v številkah – dodatnih 50.000 neobdavčenih evrov nagrade za košarkarje, še 17.080 za zvezo. Vse skupaj: bore malo. Še sreča, da zlati fantje nastopajo v ekipnem športu, v katerem so letni prejemki naših posameznikov nekajkrat večji od obeh zneskov.
Preveč idealov,
Pri KZS niso odgovorili na vprašanje, kako sami vidijo odnos države do košarke, so pa zapisali: »Želeli bi si, da bi takšen izjemen uspeh dal podlago za večje financiranje košarke in športa nasploh.« Kaj bo država oziroma vlada storila v predvolilnem letu in ali bo skušala jezditi na uspehu športne ekipe (kar ji sprva ni najbolj uspelo), je vprašanje. Ostali bodo mladi, navdušeni rodovi, ki derejo v košarkarske šole. Ostale bodo majhne ali večje zdrahe (kot je recimo trenutna stavka sodnikov, zaradi katere stojijo tekmovanja v mlajših kategorijah). A vseeno je ta majhnost bila tudi kanček nam v prid – ker je za košarko potrebnih zgolj ducat odličnih igralcev. Toliko vrhunskih smo namreč zmogli nabrati celo v tako majhni državi, kot je naša. In na srečo zmagujejo sposobnosti športnikov ter ekipe ob igrišču, ne pa norosti, ki se dogajajo zunaj igrišč.
