Izola – Tina Mrak in Veronika Macarol sta v svetovnem vrhu jadralskega razreda 470 takorekoč od prvega nastopa na največjih tekmovanjih (na SP v La Rochellu leta 2013). A svojega talenta in znanja ter jadralskih sposobnosti nikakor nista mogli v celoti uveljaviti. Vedno se jima je zgodila »regata za pozabo« ali pa sta imeli smolo, kot denimo na zadnjih OI. Tokrat je bilo na SP v Solunu drugače. Osvojili sta bron.
V Riu de Janeiru sta Mrakova in Macarolova ostali brez kolajne zaradi sporne diskvalifikacije, na minulih svetovnih prvenstvih pa zaradi slabih odločitev v najtežjih regatah in posledično tudi rezultatskih črnih lukenj. Trener Tomaž Čopi, ki je sicer upravičeno bentil, da ne zmoreta stalno jadrati na najvišji svetovni ravni, je bil minuli teden končno zadovoljen. Tina in Veronika sta v Solunu naposled odjadrali tako, kot si je želel. Pravzaprav najbolje v skupni karieri.
Tretje mesto oziroma bronasta kolajna na SP je bil seveda neke vrste obliž na olimpijsko smolo, obenem pa (verjamemo) začetek nove tekmovalne zgodbe, jadranja z glavo, kot radi rečejo taktično zrelemu nastopu. Po sijajnem začetku (dveh zmagah in dveh tretjih mestih) sta Mrakova in Macarolova zdržali na zmagovalnem odru do konca. Črnega dne, ki se jima je ponavadi dogajal četrti ali peti dan regat, ni bil ...
»Na SP sva prišli dobro pripravljeni, samozavestni in osredotočeni. Izvrstno jadranje v uvodnih dveh dneh je prepričanje, da sva zreli za kolajno, še utrdilo. Prav nič nas ni iztirilo – ne spreminjajoče se razmere ne zelo napadalna konkurenca mladih jadralk, željnih uveljavitve,« je krmarka Mrakova poudarila odločilne prvine za največji uspeh v karieri. Tretje mesto ji pomeni več kot denimo naslov evropske prvakinje leta 2015 v Aarhusu na Danskem.
Taktika trenerja Čopija se je obrestovala. »Dekleti sta pred Solunom na manjši regati pokazali odlično jadranje, tako da ni bilo nobenih dvomov. Vesel sem, da sta jadrali stanovitno (povprečno sta bili peti, op. a.). Taktika dobrih povprečnih nastopov se je izkazala za pravšnjo že na mnogih velikih regatah. Svetovni prvakinji v Solunu denimo nista zmagali v nobeni posamični preizkušnji, a sta prepričljivo osvojili naslov,« je bil Čopi zadovoljen z dosežkom. Še posebej pa je bil navdušen z regato za kolajne (8. mesto), v kateri sta modro pokrili edini nizozemski tekmici.
Zlato kolajno sta osvojili Poljakinji Agnieszka Skrzypulec in Irmina Mrozek Gliszczynska, srebrno pa Britanki Hannah Mills in Eilidh McIntyre. Zanimivo je, da sta Poljakinji z Baltika (živita v Szczecinu) po olimpijskih igrah združili vadbo s slovenskima jadralkama. Čopi, ki uspeh v Grčiji pripisuje tudi odličnim treningom v Portorožu (razmere so zelo podobne tistim v Solunu), pravi, da sta bili na treningih posadki bolj ali manj izenačeni, včasih pa sta bili Slovenki hitrejši.
Kakorkoli že, olimpijski projekt Tokio 2020 se je za najboljši slovenski jadralki zadnjih let začel odlično. Bron je za njune izkušnje vsekakor popotnica, kakršno si je v preteklosti želel in jo tudi dobil Vasilij Žbogar, doslej edini slovenski osvajalec olimpijskih kolajn.
Za Mrakovo je bron iz Soluna sicer četrta kolajna (s Tejo Černe je bila leta 2012 na EP v Glasgowu druga), za Macarolovo pa tretja. Na svetovnih prvenstvih sta bili v minulih štirih letih sedmi v La Rochellu (2013), peti v Santaderju (2014), 13. v Hifi (2015) in 32. v Buenos Airesu (2015). Ob tem velja podariti, da sta bili lani na OI šesti.