Tiskane izdaje
Po izobrazbi sem zdravnik in vem, da je za uspešno zdravljenje bolezni potrebna najprej anamneza in nato diagnoza, na kateri lahko zasnuješ dobro terapijo.
Po anamnezo slovensko-hrvaških težav pa bo treba precej nazaj, v leto 1991 ali še dlje. Namesto tega gledamo tako Slovenci kot Hrvati samo najbolj burne izseke te zgodbe. V glavi imamo posnetke prepirov ob Dragonji, golih zadnjic na ribiških barkah, ozadja pa ne vidimo. Nekdo, ki mu je položaj slovensko-hrvaških odnosov tuj, bi dobil popolnoma napačen vtis, da smo na smrt skregani. Slovenci in Hrvati se v vsej zgodovini nismo nikoli prepirali, nikoli bojevali, nasprotno, zmeraj, ko je bilo treba, vse od Matije Gubca pa do osamosvojitve, smo stopili skupaj. V zgodovini ni niti enega pametnega razloga za naše sedanje težave ali za to, da smo sploh potrebovali arbitražo. Kaj je bilo pa narobe s sporazumom Drnovšek-Račan?
Slovenci mi večkrat očitajo, da za sedanje stanje preveč krivim Slovenijo, ko ponavljam mantro o Ljubljanski banki, ki je mati vseh propadlih projektov s Hrvaško, gospodarskih in političnih, in s katero smo prvi začeli vzbujati nezaupanje.
Ljubljanska banka je bila najboljša banka na Balkanu. Če bi takrat delala tako, kot banka mora delati, če bi jo pustili pri miru, bi bila še danes največja na vsem tem območju, ne samo po nekdanji Jugoslaviji.
Direktor Union de Banque Suisses mi je na smučanju nekoč v tistih časih rekel: »Povejte vašim, naj pri taki kredibilnosti, kot jo ima LB, aktivno propagira institut nerezidenčnih računov.« Če bi takrat, v času vojne, LB podpirala odprtje nerezidenčnih računov, bi vsi iz nekdanje Jugoslavije drli vanjo. Ampak slovenski oblastniki, s katerimi sem govoril, tega niso razumeli. »Ne, ne, tega pa mi ne bomo,« so rekli in dobil sem občutek, da mislijo, kako jim predlagam nekakšne mafijske posle, črne fonde ali kaj podobnega.
Namesto tega smo iz LB naredili NLB in jasno je, da Hrvati, varčevalci, ki so s tem izgubili privarčevani denar, tega niso gledali z navdušenjem. Pa smo bili dolžni komaj kakšnih 340 milijonov nemških mark, pri tem da je imela LB terjatev do hrvaških podjetij za več kot 800 milijonov. Vse niso bile izterljive, ampak najmanj tistih 340 milijonov bi dobili nazaj. Ko sem povedal Marku Voljču, predsedniku uprave NLB, da mi je predsednik Tuđman zagotovil, da bodo privolili v ponovno odprtje računa podružnice LB v Zagrebu, če ta takoj izplača pet milijonov mark, ostalo pa sukcesivno v petih letih, se je strinjal. »Seveda,« je rekel, »ampak država je moj lastnik …« In država (neki visoki politik) mi je, ko sem hodil od Poncija do Pilata, rekla: »Vi se spoznate na ribe, tole pa prepustite nam. Vse to bomo dobili v sukcesiji.«
Vsaj deset projektov v večmilijardni vrednosti poznam, ki so propadli zaradi Ljubljanske banke, med drugim zelo znan Sunčani Hvar, od katerega bi imeli oboji velike koristi, in za našo zgodbo še pomembnejši dogovor o meji na morju med Drnovškom in Račanom. Predsednika vlad sta se vse lepo dogovorila, pa je pred ratifikacijo sporazuma v saboru splitska Slobodna Dalmacija objavila članek o tem, da Hrvaška zaradi ravnanja Ljubljanske banke ne sme sprejeti dogovora, in ta je padel v vodo.
In terapija? Treba se bo pogovarjati. Pa ne po medijih s povišanim glasom in fanfarami zmagoslavja. Povedal bi sosedom, da po odločitvi sodišča o sporu, ki ga sami nismo znali rešiti, ni druge poti kot pogovor in replika sodelovanja iz burnih časov osamosvajanja. Poleg gospodarskih koristi naših komplementarnih gospodarstev bi tako svetu pokazali tudi politično modrost, ki jo kot majhni državi še kako potrebujemo. V nasprotnem primeru bo zamera evropskih institucij zaradi nespoštovanja njihovih odločitev dolgoročno neprijetna. Noben sodnik ne mara nespoštovanja svojega dela, in ti ljudje, ki so si vzeli čas za razsojanje, imajo v Evropski uniji velik vpliv. Spoštljivo obnašanje torej, brez ekscesov, in vztrajno prepričevanje, nič drugega.
Nekdanja premiera Slovenije in Hrvaške leta 2002. Foto: Tomi Lombar/Delo
