Ni gojil mahu, ampak metulje
Družina Mach: Kako sta učitelj in njegov sin povezana z Novim mestom
Odpri galerijo
Ernst Mach je pomembno vplival tudi na Alberta Einsteina.
Blizu Novega mesta, med vasema Mali in Veliki Slatnik, stoji manjši grič, ki je na starejših zemljevidih označen kot Mahov hrib. Veliko domačinov in naključnih pohodnikov je bilo vrsto let zmotno prepričanih, da je vzpetina dobila ime po obilici maha, ki raste na njej.
A resnična zgodba o hribu in njegovi okolici je bistveno bolj zanimiva. Kartografi so se pred mnogo leti namreč zmotili, saj so v zapisu imena hriba izpustili črko. Pravilno bi se moral imenovati Machov hrib. Na tem dolenjskem griču je sredi devetnajstega stoletja Johann Mach gojil azijskega svilnatega prelca jamamaja (Antheraea yamamai), japonskega nočnega metulja, ki prebiva v listnatih gozdovih. Zelo razgledan in dobro izobražen nekdanji gimnazijski učitelj se je leta 1858 z družino preselil v Novo mesto in nekaj let zatem kupil posestvo v bližnjem Velikem Slatniku. Iz okolice Dunaja je na Dolenjsko prišel z ženo, tremi hčerami in služkinjo, sin pa je takrat že študiral, tako da se je družini pridružil le čez poletje.
Poleg tega da je Johann prinesel v naše kraje veliko novih idej in pristopov h kmetovanju, o čemer je pisal tudi strokovne razprave in izdajal knjige, se ga danes spominjamo predvsem zaradi sina Ernsta, ki je postal vpliven znanstvenik in filozof znanosti. S svojimi zamislimi je močno vplival na cele generacije kasnejših učenjakov, med drugim na Alberta Einsteina.
Ernst Mach je odraščal v manjši vasici blizu Dunaja, kjer je imel oče takrat kmetijo. Prva leta se je šolal doma, saj očetu kot izkušenemu učitelju ni bilo težko samemu poučevati otrok. Pri petnajstih je med očetovimi knjigami našel eno od razprav filozofa Immanuela Kanta, ki je nanj naredila močan vtis, zato je začel veliko razmišljati o načinu, kako človek zaznava in dojema svet.
Po maturi je študiral matematiko in fiziko na Dunaju. Pri dvaindvajsetih je doktoriral in kmalu zatem postal profesor v Gradcu. Leta 1867 se je poročil in se preselil v Prago, kjer je bil nato skoraj trideset let profesor, dekan in rektor tamkajšnje univerze.
Raziskovalno se je ukvarjal predvsem z gibanjem hitrih teles v zraku. Po njem se imenuje enota za razmerje med hitrostjo telesa, ki se giblje skozi neko sredstvo, in hitrostjo zvoka v tem sredstvu. Velik dosežek je bil, ko mu je uspelo fotografirati izstrelek v letu skozi zrak in pokazati, da se pri tem tvori udarni val, ki ga slišimo kot preboj zvočnega zidu. V času, ko je bila fotografija še v povojih, so bili takšni posnetki velik tehnični podvig.
Leta 1895 se je na dunajski univerzi zgodilo nekaj nenavadnega: na mesto profesorja filozofije niso imenovali filozofa, ampak Ernesta Macha, ki je bil po osnovni izobrazbi fizik. Povod za imenovanje so bile njegove knjige o temeljnih problemih znanosti, s katerimi je močno vplival na razvoj tako znanosti kot filozofije. Za vzornika so si ga vzeli filozofi dunajskega kroga in tudi mnogi znanstveniki.
Žal pa na novem profesorskem mestu ni ostal dolgo, saj ga je dve leti zatem med vožnjo z vlakom zadela kap, po kateri je ostal paraliziran v desno roko in nogo. Pisal je lahko le še s pisalnim strojem, predavati pa ni več mogel, zato ga je nasledil Ludwig Boltzmann, prav tako zelo vpliven fizik.
Cilj znanosti je bil za Macha s čim bolj enostavnimi načeli pojasniti čim več raznolikih pojavov. V tistem času so veliko razpravljali o vprašanju, ali atomi obstajajo na enak način kot drugi predmeti, ali so le miselni pripomočki, ki nam olajšajo napovedovanje dogajanja v naravi in v laboratorijih. Mach je izhajal iz takratnega dejstva, da atomov še nikomur ni uspelo neposredno opazovati, zato se je nagibal k temu, da so le miselni pripomoček.
Nasprotno je bil Boltzmann, ki se je ukvarjal predvsem s termodinamiko, ki je temeljila na proučevanju gibanja množice atomov in molekul, prepričan, da morajo atomi dejansko obstajati, čeprav jih neposredno ne moremo videti.
Danes seveda nihče več ne dvomi, da atomi obstajajo, saj imamo na voljo mikroskope, s katerimi lahko zaznavamo in celo premikamo posamezne atome. Vendar je razprava o obstoju atomov po svoje vseeno še živa vsaj glede tega, kaj dejansko pomeni, da nekaj v resnici obstaja v atomskem svetu. Za tako majhne predmete, kot so atomi in molekule, veljajo namreč zakoni kvantne fizike, ki med drugim predvidevajo, da so lahko delci na dveh mestih hkrati in imajo še druge čudne lastnosti, ki jih običajni predmeti nimajo.
V okolici Velikega Slatnika, kjer sta na pokopališču pri cerkvi pokopana Johann in Jožefina Mach, je danes urejena Machova učna pot, ki nas popelje v svet vzreje japonskih metuljev na gričih pod Gorjanci. Na eni od tabel ob poti si lahko preberemo zgodbo o Ernstovi najmlajši sestri Wilhelmini, o kateri je pisal tudi Janez Trdina v Bajkah in povestih o Gorjancih. Najmlajša hči Johanna Macha se je zaljubila v postavnega sovaščana, ki je bil žal že poročen. Kljub temu sta bila nekaj časa skupaj, kar pa ni bilo dobro za ugled družine. Ker je bil oče Johann do hčere preveč popustljiv, se je v reševanje situacije vključil Ernst. Da bi rešil družinsko čast, je pripotoval v Slatnik in sestro odpeljal v samostan na Dunaj.
A resnična zgodba o hribu in njegovi okolici je bistveno bolj zanimiva. Kartografi so se pred mnogo leti namreč zmotili, saj so v zapisu imena hriba izpustili črko. Pravilno bi se moral imenovati Machov hrib. Na tem dolenjskem griču je sredi devetnajstega stoletja Johann Mach gojil azijskega svilnatega prelca jamamaja (Antheraea yamamai), japonskega nočnega metulja, ki prebiva v listnatih gozdovih. Zelo razgledan in dobro izobražen nekdanji gimnazijski učitelj se je leta 1858 z družino preselil v Novo mesto in nekaj let zatem kupil posestvo v bližnjem Velikem Slatniku. Iz okolice Dunaja je na Dolenjsko prišel z ženo, tremi hčerami in služkinjo, sin pa je takrat že študiral, tako da se je družini pridružil le čez poletje.
Poleg tega da je Johann prinesel v naše kraje veliko novih idej in pristopov h kmetovanju, o čemer je pisal tudi strokovne razprave in izdajal knjige, se ga danes spominjamo predvsem zaradi sina Ernsta, ki je postal vpliven znanstvenik in filozof znanosti. S svojimi zamislimi je močno vplival na cele generacije kasnejših učenjakov, med drugim na Alberta Einsteina.
Začetnik filozofije znanosti
Ernst Mach je odraščal v manjši vasici blizu Dunaja, kjer je imel oče takrat kmetijo. Prva leta se je šolal doma, saj očetu kot izkušenemu učitelju ni bilo težko samemu poučevati otrok. Pri petnajstih je med očetovimi knjigami našel eno od razprav filozofa Immanuela Kanta, ki je nanj naredila močan vtis, zato je začel veliko razmišljati o načinu, kako človek zaznava in dojema svet.
Po maturi je študiral matematiko in fiziko na Dunaju. Pri dvaindvajsetih je doktoriral in kmalu zatem postal profesor v Gradcu. Leta 1867 se je poročil in se preselil v Prago, kjer je bil nato skoraj trideset let profesor, dekan in rektor tamkajšnje univerze.
Raziskovalno se je ukvarjal predvsem z gibanjem hitrih teles v zraku. Po njem se imenuje enota za razmerje med hitrostjo telesa, ki se giblje skozi neko sredstvo, in hitrostjo zvoka v tem sredstvu. Velik dosežek je bil, ko mu je uspelo fotografirati izstrelek v letu skozi zrak in pokazati, da se pri tem tvori udarni val, ki ga slišimo kot preboj zvočnega zidu. V času, ko je bila fotografija še v povojih, so bili takšni posnetki velik tehnični podvig.
Leta 1895 se je na dunajski univerzi zgodilo nekaj nenavadnega: na mesto profesorja filozofije niso imenovali filozofa, ampak Ernesta Macha, ki je bil po osnovni izobrazbi fizik. Povod za imenovanje so bile njegove knjige o temeljnih problemih znanosti, s katerimi je močno vplival na razvoj tako znanosti kot filozofije. Za vzornika so si ga vzeli filozofi dunajskega kroga in tudi mnogi znanstveniki.
Žal pa na novem profesorskem mestu ni ostal dolgo, saj ga je dve leti zatem med vožnjo z vlakom zadela kap, po kateri je ostal paraliziran v desno roko in nogo. Pisal je lahko le še s pisalnim strojem, predavati pa ni več mogel, zato ga je nasledil Ludwig Boltzmann, prav tako zelo vpliven fizik.
Polemika o obstoju atomov
Cilj znanosti je bil za Macha s čim bolj enostavnimi načeli pojasniti čim več raznolikih pojavov. V tistem času so veliko razpravljali o vprašanju, ali atomi obstajajo na enak način kot drugi predmeti, ali so le miselni pripomočki, ki nam olajšajo napovedovanje dogajanja v naravi in v laboratorijih. Mach je izhajal iz takratnega dejstva, da atomov še nikomur ni uspelo neposredno opazovati, zato se je nagibal k temu, da so le miselni pripomoček.
Nasprotno je bil Boltzmann, ki se je ukvarjal predvsem s termodinamiko, ki je temeljila na proučevanju gibanja množice atomov in molekul, prepričan, da morajo atomi dejansko obstajati, čeprav jih neposredno ne moremo videti.
Danes seveda nihče več ne dvomi, da atomi obstajajo, saj imamo na voljo mikroskope, s katerimi lahko zaznavamo in celo premikamo posamezne atome. Vendar je razprava o obstoju atomov po svoje vseeno še živa vsaj glede tega, kaj dejansko pomeni, da nekaj v resnici obstaja v atomskem svetu. Za tako majhne predmete, kot so atomi in molekule, veljajo namreč zakoni kvantne fizike, ki med drugim predvidevajo, da so lahko delci na dveh mestih hkrati in imajo še druge čudne lastnosti, ki jih običajni predmeti nimajo.
V okolici Velikega Slatnika, kjer sta na pokopališču pri cerkvi pokopana Johann in Jožefina Mach, je danes urejena Machova učna pot, ki nas popelje v svet vzreje japonskih metuljev na gričih pod Gorjanci. Na eni od tabel ob poti si lahko preberemo zgodbo o Ernstovi najmlajši sestri Wilhelmini, o kateri je pisal tudi Janez Trdina v Bajkah in povestih o Gorjancih. Najmlajša hči Johanna Macha se je zaljubila v postavnega sovaščana, ki je bil žal že poročen. Kljub temu sta bila nekaj časa skupaj, kar pa ni bilo dobro za ugled družine. Ker je bil oče Johann do hčere preveč popustljiv, se je v reševanje situacije vključil Ernst. Da bi rešil družinsko čast, je pripotoval v Slatnik in sestro odpeljal v samostan na Dunaj.
