Zavedati se moramo, da so navade lahko naravne ali priučene. V današnjem času je večina želenih navad psov priučenih, kar nam seveda precej podaljša čas, ki ga potrebujemo za njihovo izgradnjo ali spremembo.
Najprej poglejmo, kaj sploh je navada. Navada sestoji iz treh faz. Na začetku je sprožilec, ki sproži rutino, na koncu rutine pa pride nagrada. Nagrada je lahko kar koli, kar na vsaj en način zadovolji psa. Nagrada je lahko prisotnost ali odsotnost nečesa. Primer nagrade, kjer je prisotnost nečesa nagrajujoča, je na primer uporaba hrane, igre ali pohvale. Torej nečesa, kar zadovolji enega od pasjih nagonov. Za psa je lahko nagrajujoča tudi odsotnost nečesa. Primer je na primer prenehanje fizičnega ali psihičnega pritiska na psa. Po domače, pes nekaj naredi, da ima mir.
Primeri navad (vedenj) iz prakse – pasja perspektiva:
1. Ko vidim psa (sprožilec), se mi zmeša (rutina), vodnik me odstrani iz situacije na varno (nagrada).
2. Ko vidim psa (sprožilec), postanem reaktiven (rutina), s tem preženem psa (nagrada).
3. Ko vidim psa (sprožilec), ne odreagiram ali izvajam naučeno rutino, prejmem nagrado (hrana, igra, pohvala).
4. Ko slišim ukaz za odpoklic (sprožilec), pritečem k vodniku (rutina), prejmem nagrado.
Pomembno: Cilj pri delu s psi je skoraj vedno grajenje navade.
Zavedati se moramo, da lahko ustvarimo neko priučeno navado le ob pogoju, da ima nagrada za psa nek pomen – pes si jo mora želeti. V nasprotnem primeru nikoli ne bo usvojil rutine, ampak bo ob sprožilcu delal to, kar mu bodo narekovali nagoni, pa če vam je to všeč ali ne.
Če želimo razumeti moč navad, moramo na hitro pogledati, kako so zgrajeni možgani. Možgani so plod evolucije in bolj ko gremo proti zunanjemu delu, kasneje je bil ta del razvit, bolj kompleksne so funkcije, ki jih ti deli opravljajo. Pri vedenjih, ki morajo biti dobro izvedena (odpoklic, srečevanje psov, odzivanje na motnje, tekmovalna poslušnost…), želimo odstraniti razmišljanje in ustvariti avtomatski odziv. Ta odziv je navada. Želimo, da pes ob določenem sprožilcu avtomatsko izvede rutino, ki je sprejemljiva. To seveda dosežemo z ogromno ponovitvami, pri katerih mora vsaka vsebovati vse tri komponente (sprožilec, rutino in nagrado). Rutina je lahko tudi takšna, ki si jo pes izbere sam, če je sprejemljiva.
Absolutno si ne ustvarjajte navad tam, kjer želite vašega psa mentalno in fizično utruditi. Ko pes preneha razmišljati in stvari dela avtomatsko, mentalna moč, ki jo potrebuje, naglo pade. To pa absolutno ni nekaj, kar bi si želeli pri psihofizičnih zaposlitvah. Tam morajo stvari ostati dovolj zanimive in spremenljive, da mora pes vedno uporabljati vso svojo možgansko zmogljivost, da uspešno reši nek problem.
Zdaj vemo, iz katerih komponent je navada sestavljena. Pri psih dostikrat nimamo možnosti zgraditi navade, ko je kuža še relativno nepopisan list. To pomeni, da je velikokrat naša naloga spreminjanje navad. Spreminjanje navad je seveda mogoče, ni pa najlažja stvar. Za uspešno spreminjanje navade moramo namreč med sprožilec in navado vriniti novo rutino. Nikoli namreč ne moremo izbrisati neke navade, lahko samo spremenimo rutino. Seveda pa moramo pri tem uporabiti kopico orodij, ki nam to omogočajo. Ta orodja so na primer obratno pogojevanje, desenzibilizacija, izbira boljše nagrade ipd.
