Tiskane izdaje
Skoraj je ni stvari, ki se ji ne bi bila pripravljena odreči, samo da spet sede za volan in obrne ključ. Koliko kilometrov je prevozila s 40-tonskim tovornjakom po vsej Evropi? Ni štela, ker ni pomembno. Mojca Gorenc ni zbiralka rekordov. Srčna ženska je. Za drobno zunanjostjo skriva pogum in odločnost. Prijetna sogovornica o sebi razkrije, da nikoli ni bila prav zelo družabna. Rada ima svoj mir. Pa gromenje motorja. In ceste, ki na koncu pripeljejo tja, kjer si sprejet takšen, kot si.
»Boj se ljudi, ki ne znajo jokati, ne gledajo v oči in ne znajo stisniti dlani. Boj se množic, ki mahajo s pestmi, šoferjev s klobuki, nabitih na volan.« Tako prepeva Andrej Šifrer. Mojca, kako ohranjate mirno kri na cestah, ki so kot brez konca, v samotnih urah, ko morate biti sami sebi najboljša družba, ko tišino preglaša le hrušč motorja?
Navadiš se. (Pomirljivo zategne.) In tudi veš, da nič ne moreš narediti. Je pač zastoj. Na primer. Naj ga na rami nesem čez? Ne morem. Ko načrtuješ pot, seveda pričakuješ, da se lahko marsikaj zgodi, zato vzameš kakšno uro v rezervo. Pomeni, da zgodaj startaš in nimaš enajst ur postanka, temveč devet, kolikor je tudi dovoljeno. Ali tri dni voziš tako, da prispeš na cilj pravočasno. Denimo, če razkladaš v centru Pariza, moraš vzeti v zakup takšno gnečo že ob pol sedmih zjutraj, da nikamor ne prideš. Po obrobju potrebuješ tudi tri ali štiri ure vožnje v konicah, da dosežeš središče. Da bi streljal! Poleg tega so razkladi ... (Premolkne.) Ljudje si narobe predstavljajo, da se gre vedno na rampo.
Dovolite vprašanje: tovor nakladate in razkladate sami? Vi, ki sploh niste hrust.
Vsak šofer pomaga in nadzira naklad. Zavaruje in priveže tovor. Odgovoren je, da varno pride do strank. Ni vedno praznik. Zna biti zelo naporno – odpiranje cerade, strehe, plezanje, vezanje. A vse sodi zraven. Potem obrneš ključ, krasen zvok imajo ti močni motorji, pa dobro glasbo da?? zraven ... To so stroji, ki jih občudujem. Obenem čutim spoštovanje. (Se zamisli.) Kamionu moraš predvsem zaupati. Si mislite, kakšna moč vleče štirideset ton v klanec? (Poševno nagne dlan.) Ko se vozim mimo parkirišč, pogledam, katera vozila so notri. Rečem si: O, kako so lepi. (Se kar razneži.) Dobro, tovornjak ni živ, čeprav moram reči, da sem ga po eni strani obravnavala tako. Od njega sem bila odvisna. Pomislite, do Madrida je kar daleč. Pa nazaj tudi. Tovornjak je treba pripeljati domov. Vedno.
Vozili ste mednarodno špedicijo in bili na cesti tako rekoč vse leto. Kakšne so vožnje po dolgih poteh med evropskimi mesti?
Navigatorica mi je rekla: »Lej, Mojca, Montpellier imaš, če drugega ne, je vsaj čisto blizu.« To pomeni, devetsto kilometrov v eno stran. Samo. (Smeh.) Lahko jih je tudi dva tisoč in več. A če vse klapa, se dobro konča. In prideš zelo daleč. Spomnim, tovornjak ne gre več kot devetdeset kilometrov na uro. Vožnja ni le dolgotrajna, značilna za avtoceste. Pravzaprav sem ogromno vozila po nacionalkah. Po vse sorte cestah. Ceneje je. In bliže, ker so speljane po ravnejših trasah. Poleg tega je bil to od nekdaj moj osebni hobi. Škoda je iti tako daleč in nič videti. To je res stran metanje časa.
Okej, kako vznemirljivost vandranja, če se lahko tako izrazim, odtehta občutek ranljivosti, ki ni prijeten? Z vremenom se lahko hitro kaj zgodi, nesreče na cestah so stalnica, lahko ste tarča ljudi slabih namenov.
Kadar sem čez vikend kje stala, nikoli nisem izbrala bencinske črpalke. No, če se je le dalo. Za voznice je prvi pogoj bližina stranišča. Drugi je varnost. Torej, ljudje morajo biti v bližini. S kilometri pridobiš izkušnje. Jaz sem ogromno hodila. Navadila sem se prepešačiti tudi po pet kilometrov do mesta. Vse sem prefrezala. Vedno greš v lokalno kavarno pa v trgovino po špecerijo, kakšno malenkost za otroke. Drugače je pozimi. V sneženju je črpalka boljša izbira, ker jo čistijo, sicer te lahko zamede in ne moreš naprej. Sodelavec me je opominjal: »Mojca, vemo, kakšna je zimska oprema za šoferja: dolge gate, hlebec kruha, pašteta, kanister vode in pol tanka nafte.« To je dejstvo.
V Sloveniji je vozniška kultura na splošno nizka. Preveč je nestrpnosti, neupoštevanja drugih v prometu. Takšna je tudi kultura tovornjakarjev z izsiljevanjem, prehitevanjem, neprilagojeno hitrostjo, nepravilno naloženim tovorom – vse to so kombinacije, ki lahko privedejo do hude prometne nesreče.
Razmere so se v zadnjih letih bistveno spremenile. Vozniki so pod velikim pritiskom lastnikov, ki od njih zahtevajo maksimalni ekonomski učinek. Med njimi so žal takšni, ki so pripravljeni voziti tudi mimo zakonov ali, v končni fazi, niti voziti ne znajo. Po avtocesti bi znala peljati moja sedemnajstletna hči. Če prej ne, se zakvačkajo pri vratih tovarne, pri obračanju. Denimo, v Londonu je po ozkih ulicah ravno toliko prostora, da spraviš kamion skozi. Po francoskih vaseh so balkoni hiš čisto zraven kabine. (S prsti pokaže manj kot centimeter.) Prepovedi vožnje ni, moraš biti pazljiv. Nikoli nisem imela težav ne na parkiriščih ne v skladiščih. Nikjer. Ničesar se nisem bala. Pa tudi, če si vljuden in prijazen, ti ljudje večinoma vračajo enako.
Dajte no, prav nobene slabe izkušnje nimate?
Ne. Bila sem zelo pazljiva. Kako naj opišem svoje vedenje? Preventivno sem se zaščitila, da so bile moje poti varne. Pa še nekaj je, namreč, nisem bila smrklja, ko sem začela voziti.
Kateri je bil prvi opaznejši signal, ki je nakazal, da bo ljubezen do rožic zamenjal 40-tonski tovornjak?
To so čista naključja. Čudno se včasih stvari v življenju obrnejo. Prepričana sem, da se vse začne veliko prej, kot si misliš, a nimaš pojma, za kaj gre. Prej sem počela povsem druge stvari. Moja prva služba je bilo poučevanje telovadbe, bila sem reševalka iz vode in vodja reševanja, pozimi sem delala kot smučarska učiteljica. Tu je družinsko podjetje, ki me je nekako od malega prepariralo s cvetjem. Tako sem postala še vrtnarka in cvetličarka. Življenje ni idilično. V nekaj dneh se lahko znajdeš v obrnjeni sliki. Prej si imel, zdaj nimaš nič. Dolgo sem potrebovala, da sem sprejela odločitev: čustvena navezanost je bila enormna. A imela sem hčerki, za kateri sem morala poskrbeti in ju varno pospremiti v odraslost. Priznam, voziti tovornjak nekako ni bilo v moji predstavi pa tudi okolica tega ni sprejemala. Sicer sem vozila kombije, ker smo imeli grosistično prodajo in prevoze po vsej Sloveniji. Luštno mi je bilo voziti. Ko sem se pred trinajstimi leti oglasila na razpis, mi je tedanji direktor navrgel: »Saj vi bi šli pa lahko vozit.« Ja, sem si mislila, konec koncev bi res lahko šla. »Veste, zakaj imajo naši kamioni spalne kabine?« je nadaljeval. V principu vem, odgovorim. Tvegal je in me zaposlil. Takole za pol leta, sem si mislila, nekaj začasnega, da si malo prevetrim glavo, potem pa najdem kaj »normalnega in spodobnega za žensko«. Vozila sem deset let. (Smeh.)
Kakšne so bile vaše prve vozniške izkušnje? Vam je kaj povzročalo posebne nevšečnosti?
Moja prva fura je bila v Italijo ... (Zajame sapo.) Tovor je bil najrazličnejši. Tudi zelo drag.
Kaj vse se tovori?
V kamionih se vozi vse. (Plane v smeh.) Avtomobil je lahko pod cerado. Odrte kože. Mačja stranišča. Pasja hrana. Kar hočete. Najbolj smo se režali šleparju push up modrčkov.
Vrniva se za hip k Italiji.
Takrat še ni bilo navigacije, vozilo se je po karti. Šla sem v Como in peljala sem zadrge. Sistem v podjetju je bil takšen, kot bi moral biti še danes. Novi šoferji dobijo solo kamion in imajo preizkus vožnje. Delo je bilo fizično težko in odsotnosti dolge, a našla sem ravnotežje v srcu in duši, najpomembneje je bilo, da sem lahko poskrbela za hčerki. Po štirih mesecih sem se odločila za korak naprej in povedala prometnici: Marija, jaz grem na kategorijo E. Hecno, najprej sem klicala na firmo, ne domov, da sem položila izpit. V prvem poskusu. Ko sem prišla v Ajdovščino, je rekla tajnica: »No, naj se požrejo ti naši dedci.« (Smeh.)
Ste potem začeli voziti večji tovornjak?
Spomnim se, vrnila sem se s Češke in šla na Godovič razlagat, ko me je poklicala Marija, naj pridem dol, da bom zamenjala kamion. Uaaaaau! Čakala me je šleparica. Z registrsko oznako GO-J7-017. Direktor je bil odkrit z mano: »Veš, Mojca, noben od moških ga nima živcev voziti, ker menjalnik slabo dela.«
Mislim si, da ste si nakopali užaljenost kolegov. Kaj vam je bilo sicer v uteho v tovornjakarskem moškem svetu?
Ko sem pripeljala tovor, so me v nekaterih podjetjih gledali čudno. Kolegi so me sprejeli – pošteno sem služila kruh in v tem, kar sem delala, sem bila dobra. Ničesar nepremagljivo težkega nisem videla. Seveda pa sem morala dokazati, da zmorem. Precej bolj kot moški.
Kdo je dober, je najbrž relativno. Kaj je najpomembneje za uspeh: dedna zasnova, trma, sposobnost, pripravljenost za garanje?
Bržkone vse našteto. Močno me je prizadelo, ko je šlo podjetje, za katero sem vozila, v stečaj. Verjetno bi ostala za zmeraj, če se ne bi zgodile stvari, ki jih direktor ni mogel več rešiti, kljub trudu. Saj sem vmes tudi želela kdaj stran. Vsake toliko časa so mi skočili v hrbet, češ, naj si najdem normalno službo, saj nisem več mlada, pa hčerki, ena odrasla, drugi skoraj ... Vozi tudi moj partner. Pri nas je taka mentaliteta pa tudi povedal mi je, da je kdo rekel: »Jaz svoji babi ne bi nikoli dovolil voziti.« Vse je stvar zaupanja. Prepričana sem tudi, da razume, koliko mi je pomenilo moje delo, in čuti moje hrepenenje.
Spomnim se, ko me je 13. septembra direktor poklical domov in rekel: »Konec je.« Ko sem prišla na dvorišče, je notri stal samo še moj kamion. My baby. (Zajame sapo, še zdaj ne more verjeti, hudo ji je.) Renault, ki sem ga dobila čisto novega, po mojem prvem trapastem kozlu. Samo jaz sem vozila ta krasni tovornjak. Dobila sem ga, ko je postal tovornjak leta. No, potem sem vozila za druge firme; vse vrste tovornjakov, šleparje, prikoličarje, avtovleko in vlačilce vseh znamk. Nove krasne kamione in kante. Ampak vozila sem in to mi je bilo pomembno.
Nesreče. So nočna mora voznikov?
S starim tovornjakov sem nazadnje peljala v Nantes, zahodna Francija ob Atlantiku, 2000 kilometrov. Obrnem ključ in ni vžgal. Kaj zdaj? Zrukala sem ga in je poskočil kot mladec. (Smeh.) Imel je slabe kontakte na akumulatorju, ampak ko poštudiraš, kaj je narobe, ni problem. Prevažala sem 24 ton iverice. Spala sem na francoski meji in sanjalo se mi je, da sem prišla na klanec pri Pforzheimu. To je kraj ob avtocesti A8 v Nemčiji. Klanec ni dolg, a je od hudiča. (Zakrili z rokami.) Tedaj so delali na cesti in pričakovan je bil zastoj. Skratka, sanjalo se mi je, da nisem mogla speljati klanca. Hudiča, sem rekla naslednji dan, saj menda pa res ne bo, a točno to se je zgodilo. Ustavim in potegnem ročno. Zdaj, ti kozel moj, pa le spelji, sem prigovarjala. In on gre. Uauuu!
Kako sta hčerki živeli z vašo odsotnostjo?
Včasih se je hodilo za vikend domov. V soboto ali v nedeljo zjutraj. To mi je bilo pomembno. Vsa leta v prvi firmi sem bila samo dva vikenda zdoma. Potem so se stvari začele spreminjati. Vse večkrat sem bila zdoma čez vikend in zadnje leto sem bila odsotna tudi po več tednov. Oče in mama živita v isti hiši in sta lahko skrbela za hčeri, sicer ne bi bilo mogoče. Nisem privrženka voženj po Sloveniji, pa saj ni bistveno drugače. Ob štirih zjutraj startajo in ob enajstih ponoči se vrnejo domov. Je to kaj bolje? Celo bolj utrujen si. Pa tudi, zmeraj sem bila malo ciganka po duši. Kroženje v krogu in priti nikamor me ubija. In sem tudi malo samotarke. Rada sem v svojem svetu.
Mlajša hči je z vami tudi kar nekaj prevandrala? Kako sta se imeli?
Ja, rada je šla na potep s tovornjakom. Všeč ji je bilo potovati daleč, opazovati pokrajino, ki beži mimo, in kraje, kjer sva se ustavili. Majhna kamnita mesta Francije in lepi gradovi pa pekarnice s super torticami. In v kamionu se najlepše spi. Še kam bova šli. Prav kmalu.
Na svojih poteh ste spoznali precej žensk, ki opravljajo enako delo. In z njimi se vsako leto srečujete.
Ja. Mile, prijazne ženske z velikim srcem. Mame, žene, prave dame kljub »neženskemu delu«. Videvala sem jih vsak dan na cesti, na rampah, na mitnicah. Moje drage punce iz Francije. Sprejele so me, čeprav sem tujka, a v njihovi deželi in na njihovih cestah sem preživela leta. Povabile so me medse. Krasno se razumemo. Veliko si pišemo. Ko sem tu, one vozijo zame, gledajo zame, pošiljajo mi slike in vse, kar se jim zanimivega zgodi, dokler se spet ne vidimo. Do naslednje fure, do takrat, ko se lahko spet vrnem. Veselijo se zame, pa kdaj me tolažijo. To razume samo nežno vozniško srce.
Slabo leto je, odkar ste se od tovornjaka ločili, a ne v srcu. Še vedno ste voznica. In inštruktorica vožnje. Kako premišljate o sebi?
To ni potopis, to ni stvar poguma niti spola niti moči. To je stvar srca. Drugače tega ne znam povedati niti opisati. In zame je to, kot vsi mislijo, normalno življenje, udobno, mirno, kot ene vrste zapor. To ni moj svet. Včasih zelo trpim. Moja prijateljica Huguette ima besede za to. Ona reče: »Mojca, jaz vem, to je kot amputacija.« In je res. Zato se vsakič razveselim kot otrok, če me kdo prosi, naj odpeljem furo. Seveda. Jasno. Enostavno moram iti. Rekla sem že, da po naravi nimam črednega nagona, družbe nikoli nisem iskala. Kdo zna reči, da sem svojeglava. Ampak nisem, nasprotno, celo zelo ubogljiva sem. Podrejam se, spoštujem zakone in če naredim kakšno neumnost, se obremenjujem, ker se to ne sme. Vedno sem spoštovala avtoriteto, tudi v šoli. Vzgojena sem bila v spoštljivosti. Sem pa vseskozi živela precej v moškem svetu. Bila sem živ otrok, veliko sem se ukvarjala s športom. Še zdaj lahko zlezem na češnjo. Kot za šalo.
Kaj je za vas še izziv?
Veliko je še treba končati. Veliko še videti. Učim v avtošoli na tovornjaku in čakam svojo prvo kandidatko, do zdaj so bili sami fantje. Pa francoščine bi se rada naučila zares dobro zaradi Huguette, Nadine, Annie, Agnes, Delphine, Marie, Le fantastique in še sto drugih prijateljic. Prej ni bilo časa, zdaj ni denarja za dober tečaj. In enkrat bi rada naredila velik krasen piknik za vse moje francoske prijateljice in naše slovenske voznice. Skupaj smo močnejše. Pa nazaj si želim na tiste ceste, ki sem jih prevozila tolikokrat, in bi jih rada vsaj še enkrat. Imela sem priložnost gledati, kako se moj svet spreminja, kako izgublja vrednost ta krasni poklic, a si tega ne zasluži. Težko delo je, vendar lepo. Veliko argumentov, s katerimi so me najbližji prepričevali, da ga pustim, kar drži. A če si bil enkrat tam, če si bil za to rojen, ostaneš voznik za zmeraj. V srcu se stvari ne spremenijo. Vsi, ki se vozite z avtomobili, vidite samo 40-tonsko pošast, kup železja. A notri je človek, včasih celo ženska. On ali ona je duša tovornjaka.
Želim si, da bi bili hčerki srečni. Pa jaz tudi. Vsaj včasih.
