»Po Piranu je bilo toliko snemanja, da se marsikateri Pirančan sploh ne spomni več, v katerih filmih vse je nastopal oziroma statiral. Statist sem bil tudi jaz in v enem od tujih filmov je nastopila celo moja mačka. Šlo je za pustolovski film, scene z mojo kosmatinko pa so se snemale kar tri dni. Mačka je bil na koncu že tako naveličana ponavljanja, da sem ji moral dati pomirjevalo. Se je pa dobro zaslužilo, saj sva dobila kar 300 nemških mark,« se svoje filmske kariere spominja prvi slovenski rocker in veliki zaščitnik muc Milan Petrovič. To, da je bil Piran od druge polovice 50. let nekaj desetletij slovenski Hollywood, je že skoraj pozabljeno, čeprav se domačini zelo radi spominjajo tistih časov. Med njimi so tudi piranski gimnazijci iz 60. let prejšnjega stoletja, ki so bili lahko zaradi statiranja opravičeno odsotni od pouka kar en teden na leto!
Po zaslugi Slovenske kinoteke in Obalnih galerij Piran so tiste zlate filmske čase te dni prijetno obudili z razstavo v piranski Mestni galeriji in s predstavitvijo publikacije Piran v filmu, ki jo je pripravila Majda Širca. V njej je med drugim popisala ta pomembni del slovenske filmske zgodovine in kakšnih 50 pretežno slovenskih in koprodukcijskih filmov ter 90 tujih filmov, ki so nastali v Piranu in njegovi okolici do leta 2010. Takrat je namreč v Piranu in deloma tudi v piranskih studiih Viba filma na Fornačah nastal zadnji celovečerni film Piran Pirano Gorana Vojnoviča.
Filmske ekipe z vsega sveta so potem, ko se je sredi 50. let politika v nekdanji Jugoslaviji nekoliko liberalizirala, rade prihajale snemat v Slovenijo, še najraje v Piran. Pritegovali so jih slikovito mesto, ki je privlačna kulisa, naravno okolje, morje, dobra geografska lega in seveda tudi nizki stroški. Da je stvar stekla, pa gre po oceni Širčeve zasluga ljubezni in strasti do filma ter volji z jasnim ciljem takratnih filmskih delavcev z direktorjem Triglav filma Branimirjem Tumo na čelu. V tistih pionirskih časih našega filma se je namreč spraševal, kako sploh snemati domače filme, ko pa ni bilo opreme, denarja in so bili tudi filmski poklici še nerazviti. Rešitev je videl v ustvarjanju razmer za snemanje koprodukcijskih filmov oziroma v ponujanju tehničnih storitev tujim ustvarjalcem.
Leta 1957 so tako začeli v prostorih nekdanje tovarne na Fornačah udarniško ustvarjati filmski studio, tako da je privlačen naravni prostor Pirana dobil še ateljeje. »Delali so več, kot so načrtovali. Leta 1962 so preračunano v evre planirali štiri milijone prihodka, na koncu leta jih je bilo 17,« pravi Majda Širca.
Zbiranje spominov Ker je še veliko zanimivih dejstev iz bogate zgodovine filmskega Pirana neodkritih, je na razstavi posebna knjiga, v katero lahko Pirančani in drugi vpišejo svoje filmske spomine, izkušnje in anekdote. Slovenska kinoteka tako zbira gradivo, povezano z zgodovino filma na Slovenskem. Za isti namen pripravljajo tudi srečanje z domačini, ki so sodelovali v filmskem dogajanju Piran. |
V Slovenijo in na piranske ulice ter v portoroške hotele so tako pripeljali mondeni filmski svet. Po slikovitem mestu so se takrat sprehajali in seveda zavili tudi v kak lokalček Orson Welles, Marcello Mastroianni, František Čap, James Mason, Maximilian Schell, James Coburn, Sam Peckinpah, Stewart Granger, Klaus Kinski, Yves Montand, Simone Signoret, Alida Valli, Gillo Pontecorvo, Alberto Lattuada, George Hamilton, Peter Lawford, Rex Gildo, Arne Mattsson.
Ob tem ni zanemarljivo, da se je močno krepila filmska tehnična baza naše kinematografije in da je bilo v tuje ekipe vključenih mnogo slovenskih igralcev, tonskih mojstrov, snemalcev, mojstrov luči, maskerjev in drugih, ki so tako osvajali novo znanje in izkušnje. Na filmski vrtiljak pa so se seveda ujeli tudi domačini, ki so celo ustanovili društvo statistov in nastopili v mnogo scenah.
Tuji ustvarjalci še vedno prihajajo v Piran, a mnogo manj kot nekoč. Minuli teden je tako na primer v Hotelu Piran in v Caffe galeriji nemška ekipa snemala celovečerni film z delovnim naslovom Mala razlika. A zlati časi so mimo. Zapuščeni veliki prostori studia Vibe filma na Fornačah propadajo. Vstop vanje javnosti zaradi varnosti ni omogočen in ministrstvo za kulturo jih je že dvakrat neuspešno prodajalo. Ni pa jih malo, ki se zavzemajo, da bi tam znova oživel filmski svet, morda kot hiša filma, filmska šola ali muzej.
Razstava v Mestni galeriji Piran, ki jo je zasnovala Majda Širca, obravnava tamkajšnjo filmsko dediščino s treh vidikov. Prva dva je poimenovala Piran pred kamero in Piran za kamero, tretjega pa predstavlja film Nasvidenje, Piran!, v katerem Kristina Ravnikar umetniško interpretira današnje stanje filmskega studia na Fornačah. Razstava, ki je gotovo ne bo zamudil noben filmofil ali nekdanji piranski statist, bo na ogled do 18. januarja. Bogatita pa jo še fotografska razstava umetniških fotografij danes skrivnostnega studia na Fornačah Kaje Brezočnik, Primoža Lukežiča in Leva Predana Kowarskega ter videoinstalacija Kristine Ravnikar.
