Tiskane izdaje
Pred kratkim je v kinotečni knjižni zbirki Imago pod naslovom Filmska čitanka izšel izbor besedil o filmu, ki jih je napisal nemški filmski kritik in eden od utemeljiteljev filmske teorije Siegfried Kracauer (1889−1966). Ta mesec pa je v Kinoteki na ogled retrospektiva desetih filmskih klasik, ki so Kracauerja posebej navdušile in o katerih je mogoče brati tudi v omenjeni knjigi.
Kracauer sodi z Walterjem Benjaminom, Ernstom Blochom, Theodorjem W. Adornom in Maxom Horkheimerjem med najpomembnejše nemške kritične intelektualce svojega časa; bil je ena osrednjih intelektualnih osebnosti weimarske republike, pa tudi New Yorka v letih 1941−1966. Zlasti veliko pozornost si zasluži kot izrazito družbenopolitično angažiran kronist in analitik filmske umetnosti od začetka dvajsetih do konca petdesetih let 20. stoletja: bil je vodilen filmski kritik weimarske republike, po drugi svetovni vojni pa se je v emigraciji v ZDA posvečal predvsem sociologiji filma in filmski estetiki. Najbolj znan je po knjigi Od Caligarija do Hitlerja (1947).
Filmska čitanka - izbor besedil o filmu, ki jih je napisal Siegfried Kracauer.
Kracauerjevi uvidi so še danes lucidni, v Filmsko čitanko uvrščena besedila pa so še vedno branja vredni dokumenti razvoja filmske umetnosti in njenih prelomnic: Kracauer je doživel prehod iz nemega filma v zvočni in iz črno-belega v barvni; spremljal je weimarsko kinematografijo, (pro)nacistični film in povojni Hollywood. Filmska čitanka je zato svojevrstna kronika filmske umetnosti in publicistike med letoma 1921 in 1961 (s poudarkom na nemški, francoski in ameriški kinematografiji dvajsetih in tridesetih let), služi pa lahko tudi kot učbenik filmske kritike in esejistike.
V januarski retrospektivi bo med drugim na ogled odličen nemi celovečerec Matere Krause pot k sreči, ki ga je leta 1929 posnel plodovit, a danes nekoliko pozabljen nemški režiser Piel Jutzi (1896−1946). V filmu spremljamo zgodbo iz Berlina med obema svetovnima vojnama: v delavski četrti Wedding živi v majhnem, bornem stanovanju mati Krause z odraslima otrokoma Paulom in Erno ter tremi podnajemniki − lopovom, njegovo ljubico prostitutko in njeno hčerko. Mati Krause služi denar z raznašanjem časopisov, in ko Paul nekega dne zapije pobrano naročnino, ji grozi, da jo bodo pri časopisu odpustili in prijavili policiji ...
Prizor iz filma Matere Krause pot k sreči. Foto: Promocijsko gradivo
Matere Krause pot k sreči je klasika nemškega družbenokritičnega »proletarskega filma« dvajsetih let prejšnjega stoletja in izjemen dokument vsakdanjega življenja v takratnem Berlinu (v filmu so prikazane številne zanimive in tudi zabavne podrobnosti tistega časa). Režiser učinkovito sooči brezperspektiven vsakdanjik lumpenproletariata z borbenostjo in optimizmom sindikalno organiziranih komunističnih delavcev. Ne preseneča torej, da je bil to eden prvih filmov, ki so ga nacisti prepovedali.
Kracauer je v recenziji, objavljeni v Filmski čitanki, o njem med drugim zapisal: »Matere Krause pot k sreči [...] [b]rez sentimentalnosti prikazuje stanovanjsko stisko v berlinskih proletarskih četrtih in njene posledice − torej razmere, ki si jih je treba ogledati. [...] Režiser Piel Jutzi pomeni upanje. [...] [On] ni tako kot drugi prevzel od Rusov samo formalnosti, temveč se je od njih resnično učil. Njegovi posnetki cest, hiš in dvorišč so sijajni, njegovi prehodi stvarno utemeljeni.«
Izvorna, 145-minutna verzija filma je izgubljena, dolga desetletja se je predvajala precej krajša različica, na enkratni projekciji v Kinoteki pa bo prikazana 133-minutna restavrirana in rekonstruirana verzija (s posneto glasbeno spremljavo), ki so jo leta 2012 pripravili v Filmmuseumu München.
