Kinoteka vabi: Koyaanisqatsi + We Stood Like Kings

Belgijski postrockerji We Stood Like Kings (Judith Hoorens, klavir; Philip Bolten, kitara; Colin Delloye, bas; Mathieu Waterkeyn, bobni), ki svoj ustvarjalni navdih črpajo iz Chopina, Pink Floydov in Explosions in the Sky, so v zadnjih letih postali ena najbolj prepoznavnih referenc na področju žive glasbene spremljave nemih filmskih mojstrovin.

Doslej so s svojo instrumentalno-progresivno rock glasbo, ki se ob prisotnosti klavirja prepleta z neoklasičnimi momenti, v živo pospremili že filma Dzige Vertova Šesti del sveta (USSR 1926) in Walterja Ruttmana Berlin: simfonija velikega mesta (BERLIN 1927), tokrat pa nam bodo kot gostje kinotečne rubrike Kino-uho skozi avtorsko glasbo predstavili svoje videnje kultnega filma Godfreya Reggia Koyaanisquatsi (USA 1982).

Koyaanisquatsi ali neuravnoteženo, kaotično življenje v uto-azteškem, hopi jeziku, je film o razmerju med človeštvom, naravo in tehnologijo. O norem, napornem, razkrajajočem se in neuravnoteženem življenju, ki postaja čedalje bolj nasičeno in obdano z umetnim okoljem; industrijo, visoko tehnologijo in materialnimi proizvodi. O svetu, v katerem tehnologijo ne le uporabljamo, temveč jo živimo.



Gre za drzno srečanje med legendarnim ameriškim filmom in divjo, silovito, a hkrati ganljivo in krhko postrock glasbo bruseljskega kvarteta, ki bo v dvorani Slovenske kinoteke s svojo izvirno partituro USA 1982 v živo spremljala projekcijo Koyaanisquatsija. Film Godfreya Reggia v originalu spremlja glasba Philipa Glassa, ki je v zadnjih desetletjih postala ena izmed najbolj prepoznavnih v zgodovini filmske glasbe. We Stood Like Kings Glassovo glasbo ambiciozno reinterpretirajo, jo kritično spreminjajo in se ji hkrati občudujoče poklanjajo. Skozi premišljeno in dinamično spremljavo, v kateri nikoli ne zmanjka dojemljivosti za veličino in tragedijo Reggievih kadrov, utelesijo svojo glasbeno zrelost in vsestranski smisel za prepletanje zvoka in slike.

Koyaanisquatsi, sicer prvi del Reggieve Qatsi trilogije (trilogije življenja), s svojo popolno odsotnostjo dialoga spodbuja vlaganje lastnih pomenov v razumevanje filma, s tem pa film ostaja odprt za različne interpretacije gledalcev. Ali kot pojasni Reggio sam: »Umetnost je svobodna. Gledalce spodbuja, da vnašajo svoje pomene. Torej je v pogledu umetnosti pomen Koyaanisqatsi kakršen koli hočeš. To je njegova moč.«



Kljub temu gre kultni Koyaanisquatsi brati predvsem kot svarilo pred kaosom, nekontroliranim tehnološkim napredkom in rušenjem ravnovesja med naravnim in umetnim okoljem, ki jo ta prinaša. Film ni 35 let po svojem nastanku nič manj relevanten, in čeprav nova glasbena spremljava pomembno spreminja gledalčevo filmsko izkušnjo, sporočilo v jedru ostaja enako, vsestranska aktualnost in relevantnost filma, ki se filma držita že več kot tri desetletja, pa se zdita iz današnje perspektive okoljske in ekološke krize že skorajda preroška.