Tovornjakar žrtev mafije tik pred ciljem v Rimu

KOČEVJE – Že več kot štiri mesece po izginotju kočevskega voznika tovornjaka Boštjana Malnarja v Italiji njegova družina in prijatelji še vedno niso dobili odgovora na vprašanje, ali je ta še vedno živ ali je bil žrtev neusmiljene italijanske mafije. Zadnja leta so namreč, kot so pred časom opozorili pri Europolu, pripadniki različnih kriminalnih združb postali vse bolj predrzni in nevarni za voznike tovornjakov, tako da jih že primerjajo s somalijskimi pirati, ki so ob vzhodni obali Afrike napadali velike tovorne ladje. Vse bolj so organizirani in delujejo v več evropskih državah, ne samo na primer v Romuniji, na Madžarskem in Poljskem, ampak tudi na Nizozemskem, v Veliki Britaniji, Franciji in Italiji. Da ne gre za amaterske roparje, pove že podatek, da člani tovrstnih kriminalnih združb zberejo številne podatke o svoji žrtvi, predvsem o tovoru, ki ga ta prevaža, in ji do napada sledijo celo do 200 kilometrov daleč. Poskrbijo, da jim tarča ne pobegne, saj označijo tovornjak, mu na primer razbijejo zadnjo luč, in le čakajo na pravi trenutek, da onesposobijo voznika in mu ukradejo tovor, največkrat med njegovim nočnim počitkom.

Izklopljen GPS

Nekaj podobnega se je očitno moralo zgoditi tudi z Malnarjem, ki se je v torek, 7. julija, s svojim belim tovornjakom znamke Scania iz Ljubljane odpravil v Rim, da bi raztovoril svoj tovor. Po naših zanesljivih informacijah je v polpriklopniku prevažal sestavine za generično viagro slovenskega proizvajalca v ampulah in več palet mleka. Ko je zvečer prispel do Rima, se je ustavil na avtocestnem počivališču Fiano Romano, kjer je le kakšnih 40 minut vožnje od cilja, tudi prenočil. Takrat je svojemu kolegu, ki je šofiral tovornjak pred njim, sporočil, da se bo ustavil na počivališču in da je z njim vse v redu. Zaželel mu je še prijetno vožnjo in to je bilo tudi njegovo zadnje sms-sporočilo. Na telefon, ki je bil nekaj po drugi uri zjutraj ugasnjen, se ni oglašal več, prav tako je bil ob 2.05 izklopljen signal GPS-naprave v tovornjaku, s katerim bi temu lahko sledili.

Kaj se je potem dogajalo, še ni povsem jasno, saj sta se italijanska in slovenska policija glede preiskave popolnoma zavili v molk, tako da z njo nista seznanjeni niti družini, še manj pa prijatelji in sodelavci. Na ministrstvu za zunanje zadeve, kjer so prek slovenske ambasade v Rimu priskočili na pomoč tamkajšnjim oblastem pri iskanju tovornjakarja, so nam povedali, da ta primer rešuje italijanska policija, ki sodeluje s slovensko prek Interpola. »Svojcem pogrešanega je bilo to pojasnjeno avgusta letos,« so povedali na MZZ in pojasnili, da nimajo operativnih informacij o poteku preiskave. Da preiskava še poteka in da pogrešanega še niso našli, pa so odgovorili na PU Ljubljana.

So mu sledili
 že iz Slovenije?

Po eni izmed teorij naj bi mafijska združba s pomočjo dobro obveščenih virov prišla do informacije, da Malnar vozi draga zdravila, in mu je po prihodu v Italijo začela slediti. Ko so se ponoči začeli smukati okoli njegove prikolice, ki je prirejena v hladilno komoro, in jo začeli odpirati, je morda to slišal tudi Malnar in jih hotel ustaviti. »Mogoče se je preveč upiral in je dobil močan udarec in so bile poškodbe prehude,« je, ko smo nekaj dni po izginotju pisali o tem, menil sogovornik, ki se ni želel izpostavljati. Dodal je še, da v Italiji »ni stalna praksa«, da bi kriminalci tako kruto obračunali z voznikom tovornjaka, saj se običajno zgodi, da voznika odpeljejo na kakšen samoten kraj ali v zapuščeno skladišče in se ta čez nekaj dni oglasi. Nekaj podobnega so sprva pričakovali tudi Malnarjevi prijatelji, a ker ni bilo nobenega odziva in informacij policije, so začeli tudi sami preiskovati njegovo izginotje.

V kočevskem avtoprevozniškem podjetju so šele teden dni po dogodku izvedeli, da so v bližini Neaplja našli njihovo prikolico, ki jo je s svojim tovornjakom vozil Malnar. Kmalu so dobili tudi informacijo, da so na čisto drugem koncu neapeljskega predmestja, v kraju Nola, našli še Malnarjev zažgani tovornjak. Takoj so se odpravili v Neapelj in od policije so zahtevali, ali bi si lahko ogledali tovornjak in preverili, ali je morda tudi kakšna sled, ki bi jih vodila do Boštjana, a jim tega policisti niso dovolili. Od njih in gasilcev, ki so požar tudi pogasili, so dobili le zagotovila, da trupla v tovornjaku ni bilo. Seveda z odgovori niso bili zadovoljni in so se obrnili še na slovenske policiste in tudi od njih zahtevali odgovore, ali obstajajo kakšni dokazi, da bi bil lahko Boštjan še živ, a zaman. Še več, v kočevskem podjetju niso mogli dobiti niti potrdila, da gre za njihovo vozilo in da bi lahko lahko vsaj obrnili na zavarovalnico. Pred zaprtimi vrati so po naših podatkih ostali tudi zavarovalni agentje, ki so hoteli oceniti škodo na tovornjaku, saj jim tega italijanske oblasti niso dovolile.

Izbrisani
 posnetki kamer

Ker so videli, da si s policisti ne bodo mogli pomagati, so se sami dokopali do podatkov o tem, v katerih delih Italije se je na dostopne točke brezžičnega interneta prijavljal Boštjanov telefon in seveda vse to takoj sporočili policiji, a, kot kaže, telefon ni bil več v Boštjanovih rokah. Kaj se je dogajalo na tistem usodnem počivališču, še vedno ni jasno. Po nekaterih podatkih naj bi se tovornjak nekaj minut pred pol peto uro zjutraj priključil na avtocesto proti Neaplju in čez malo več kot dve uri pri izvozu za Neapelj zapeljal z avtoceste. Zanimivo je to, da kljub nadzornim kameram na avtocesti posnetkov iz tistega jutra naj ne bi bilo več, saj naj bi jih italijanske avtoceste hranile največ 24 ur.

Glede na to, da je od izginotja minilo že toliko časa in da za Boštjanom ni sledi, so nekateri njegovi prijatelji, s katerimi smo se pogovarjali in so želeli ostati anonimni, že skoraj izgubili upanje, da ga bodo še kdaj videli. Pravijo, da je bil Malnar izkušen voznik in da je, tudi s potjo v Rim, hotel zaslužiti denar, da bi si lahko kupil še prikolico. »Bil je zelo priden, prijazen in dobrosrčen. Če je kdor koli potreboval pomoč, mu je brez pomisleka pomagal. Bil je res velikega srca,« pravijo. Težke čase preživljajo tudi Boštjanovi domači, ki še vedno upajo, da ga bodo nekega dne zagledali pred vrati in mu skočili v objem.