Tudi Einstein bi bil ponosen na nogometno Slovenijo

Splošno teorijo relativnosti je možno brez večjih težav preslikati v šport. Prav v času, ko genialna stvaritev Alberta Einsteina praznuje okroglih 100 let, je zavladala tudi v – slovenskem nogometu. Vzemimo najprej primer slovenske izbrane vrste. Uspešnosti pomladitve članske reprezentance ni možno natančno izmeriti, četudi je občasno nujna v okoljih, ki ne premorejo neomejenih kadrovskih resursov za sprotno popolnjevanje reprezentanc. Manjše nogometne ekipe, med katere bodo vselej sodile vse slovenske klubske in reprezentančne selekcije, pridejo do (občasnih) uspehov le z dolgoletnim uigravanjem enih in istih imen. Ko dolgo uigravana generacija doseže vrhunec in posledično upokojitveno starost, sledi vselej boleča menjava rodov. Tako je bilo po Južni Koreji, podobno po Južni Afriki, četudi preuranjeno.

V širši zgodbi so relativne tudi zasluge posameznikov. Srečko Katanec je 1998. prejel v roke izkušen rod, njegovi rezultati so bili izmerljivi, uvrstil se je na dva velika turnirja. Deset let pozneje se je znašel na drugi strani življenjske daljice novega rodu, njegovo delo bo možno celovito ovrednotiti šele v naslednjem ciklusu, ko bo vodil selekcionirano zasedbo nekdo drug.

S teorijo relativnosti je možno še lepše pojasniti mariborski primer. Ko je Maribor v tekmi lige prvakov prejel lekcijo v Sevilli, je v Sloveniji prevladalo mnenje »Maribor je pač igral proti tekmecu z drugega planeta«, četudi ista Sevilla pred tekmo z Mariborom in po njej ni segla niti do kolen Atleticu in Valencii. Ko se je Liverpool pod Kalvarijo poigral s slovenskimi prvaki, naj bi bilo tudi to »normalno«, saj so v Ljudskem vrtu gostovali »Nezemljani«, četudi so bili ti isti »Nezemljani« prej za razred slabši od Manchester Cityja, nekaj dni po tekmi v Ljudskem vrtu pa jih je prizemljil še Tottenham. Igralci Liverpoola, ki so nasuli Mariboru 10 (deset) golov, so bili nemočni proti igralcem, kot so Kyle Walker, najhitrejši nogometaš na svetu, in Harry Kane, že tri zaporedne sezone prvi strelec premier league.

To je pričakovano, vijoličasti predstavljajo le trenutni odsev lige, katere vodilni klub je končal evropsko pot 6. julija, kar je spoznal tudi Srečko Katanec in imel – na žalost Slovencev – seveda prav, četudi je to marsikomu težko priznati. To ni v koliziji z načelom »spoštujmo naše« in ne pomeni, da ne bi moglo biti v prihodnje bolje s sistematičnim delom in večjimi vlaganji v nogomet. Da je v slovenskem prostoru vse relativno, potrjuje prav primer Katančeve reprezentance – ta naj bi na Wembleyju igrala »slabo«, četudi je bila do 94. minute bližje zmagi kot Anglija, ki sta jo tedaj rešila prav odlična asa Walker in Kane. Vse je torej relativno: ko z napadalcem, ki ne igra niti v 2. nemški ligi, skoraj spraviš na kolena klasično supersilo, si v očeh nekaterih slab, ko ti manjša sila v klubski majici nasuje 10 golov, si imel po mnenju istih oči le smolo. Einstein bi bil ponosen na nogometno Slovenijo – če dejstva ne podpirajo teorije, spremeni dejstva.