Tiskane izdaje
Ljubljana – Ivan Vidmar, predstojnik kliničnega oddelka za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo, v pogovoru pojasnjuje vzroke, ki so vodili do poraznega pomanjkanja kadra na oddelku. Razmere bodo reševali tudi z zdravniki, ki delajo subspecializacijo iz intenzivne medicine.
Oddelek vodi že drugi mandat, zato se čuti za nastale razmere zelo odgovornega. Mandat se mu bo iztekel konec februarja, a je pred tem že dvakrat ponudil odstop. Prepričali so ga, da ostane, češ da bi bil s tako potezo destruktiven. Res je ostal, a destrukcija se je na njegovo razočaranje nadaljevala.
Poleg izjemne obremenjenosti intenzivistov, majhnih možnosti za njihov akademski napredek in slabo nagrajevanje opravljenih obveznosti, je po Vidmarjevem mnenju rakava rana zapletov še iz afere o otroški srčni kirurgiji. Takrat se je začelo ozračje na oddelku slabšati, pritisk na zaposlene je postajal zelo velik. Bal se je posledic, ki jih je imela tragična smrt Bora Nekrepa za mariborsko intenzivno terapijo. Ni si želel, da bi se te ponovile pri njih, a se v zadnjem obdobju, pravi, dogaja prav to.
V kliničnem centru ga menda tolažijo, naj se ne obremenjuje preveč, saj je omenjena afera odnesla še pomembnejše akterje. Čudi ga odločitev ministrstva, ki se je v času, ko je UKC razmere v otroškem karidokirurškem programu končno uredil s sodelovanjem s centrom iz Prage, odločilo vzpostaviti nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni.
Kakšno je bilo kadrovsko načrtovanje na oddelku, da se vam je v štirih letih število zdravnikov specialistov zmanjšalo z enajstih na sedem?
Ko sem pred osmimi leti prevzel oddelek, sta se dva zdravnika upokojila, nato še dva. Takoj smo zaposlili štiri nove specializantke. Ena je že končala specialistični izpit, druge ga bodo kmalu. Vmes so namreč šle na porodniški dopust. Pozneje smo dobili še štiri specializante, zdaj pa na nacionalnem razpisu kandidiramo za dve specializaciji. Potrebovali bi pet novih specialistov.
Zakaj na pediatričnem endokrinološkem oddelku zaposlujejo enajstega specialista, pri vas pa tolikšen beg kadra? Kakšni so vzroki?
Delo je zelo naporno, možnosti za raziskovanje in akademsko kariero je malo. Verjetnost za odhod kadra je zato velika in to je mogoče reševati samo, če je na zalogi presežek ljudi. Endokrinologija je drugačna veda in jim lahko samo čestitam za kadrovske krepitve.
Strokovna direktorica UKC Jadranka Buturović Ponikvar je v pogovoru za Delo povedala, da bi bilo, če bi imeli toliko zdravnikov, kot bi jih moralo biti, manj verjetno, da bi odhajali. Na nefrologiji so imeli podobne razmere, ko jih je bilo malo. Ko so se počasi kadrovsko okrepili, se je zanimanje za delo na tem kliničnem oddelku povečalo.
Da se zdravniki ne odločajo za delo na vašem oddelku, niso krivi zgolj stres in majhne možnosti akademskega napredka, ampak tudi slabo plačilo za nujne in dodatne obveznosti?
Dodatna plačila po zakonu lahko znašajo največ dvajset odstotkov plače. Ta delež se v primeru odsotnosti še zmanjša.
Transporti kritično bolnih otrok, ki so jih intenzivisti dolžni opravljati, so se izplačevali pri povečanem obsegu dela, kar pomeni, da so bili prikrajšani za delovno uspešnost. Je taka ureditev pravična?
Nikakor.
Kaj ste naredili, da bi jo spremenili?
Zakona nisem mogel preseči. Od 1. januarja je transport kritično bolnih otrok služba meddržavnega pomena in bo plačilo urejeno drugače.
Zdravniki so torej opravljali redno delo, transporte in bili preveč obremenjeni, dobili pa so lahko zgolj povišek v višini 20 odstotkov plače. Dogajalo se je, da so po več mesecev čakali na plačilo za opravljene transporte?
To je bil zelo velik problem. Izplačila niso bila mogoča, dokler ni bil sprejet finančni načrt zavoda. Tako so na plačilo transportov včasih čakali tudi sedem mesecev.
Ozračje na oddelku pa se je začelo še slabšati po aferi z otroško srčno kirurgijo. Delo osebja je bilo vse bolj na očeh javnosti s tem v zvezi pod dodatni pritiski.
Afera Nekrep je tako močno oslabila mariborsko pediatrično intenzivo, da si je ta šele zdaj nekoliko opomogla. Bal sem se, da bo afera o otroški srčni kirurgiji pustila podobne posledice, na kar sem večkrat opozoril. Glede na sedanje razmere je bil strah upravičen.
Kaj pa ste sami storili, da se zadeve ne bi zaostrovale do afere?
Marca 2012 smo vsi ključni akterji v UKC dosegli kompromis, da se prenovi in dodela program otroške srčne kirurgije in da se izbere za sodelovanje center, s katerim bi nadomestili delo izraelskega kirurga Davida Mishalyja. Dogovor stroke je takratni minister [Tomaž Gantar] anuliral in zahteval, da se nadaljuje program z izraelskim kirurgom. To je bil močen vpliv politike na strokovne odločitve, ki smo mu priča še zdaj.
Takrat sem se zavzemal, da bi se povezali z münchenskim srčnim centrom. Z njim smo imeli stike že v 80. letih. Tam so se izobraževali nekateri naši zaposleni. S takratnim vodstvom UKC– strokovno direktorico Brigito Drnovšek Olup in Simonom Vrhuncem, generalnim direktorjem – smo tja hodili na sestanke. Zadeva je postala vsebinsko prazna, moji kolegi pa so izgubili dolgoletno upanje, da se bo kaj spremenilo.
V vednost so mi prinesli ugovor vesti. Izrazil sem jim podporo, pozneje sem se zanje tudi javno zavzel. Prosil sem le, da premislijo o terminu vložitve ugovora. Na ureditev razmer se mi je zdelo smiselno počakati še mesec dni, ko bi se razmere zaradi menjave ključnih akterjev programa lahko spremenile, a so vztrajali pri odločitvi. Ugovor je bil zelo jasno koncipiran. Bil je izraz brezizhodnega stanja. Razumljivo. Nekatere paciente smo imeli na zunajtelesni membranski oksigenaciji tudi po mesec dni, ker smo čakali na prihod kirurga.
O zgodovini vas sprašujem, ker so dogodki počasi, a eklatantno prerasli v sedanje, spet kritične razmere.
Nikakor ne bežim od lastne odgovornosti.
Ste zato hoteli že dvakrat oditi s predstojniškega mesta?
Enkrat sem odstop ponudil po elektronski pošti, drugič pa sem ga predlagal v pogovoru z novo strokovno direktorico.
Odstopov pa potem niste uresničili. Zakaj?
Strokovni direktorici sem povedal, da lahko takoj odidem, če bi odstop kaj pripomogel k rešitvi sedanje stiske. V prvem primeru sem odstop ponudil, ker sem bil stisnjen v kot. Projekt z Nemčijo je propadel, name so leteli celo očitki o korupciji. Odstopil nisem, saj so me prepričali, da bi to vodilo v še večjo destrukcijo. Proti tej se vedno bojujem. Odstop sem preklical, destrukcija pa se je žal nadaljevala.
Bo obravnava kritično bolnih otrok letos enako kakovostna in varna kot pred letom dni, ko je bilo zdravnikov več?
Trije kandidati, specialisti anesteziologi, ki delajo subspecializacijo iz intenzivne medicine in že krožijo pri nas, so pripravljeni pomagati v teh kritičnih razmerah.
Ti pa niso enakovredna zamenjava za zdravnike, ki so oziroma bodo zapustili KOOKIT. So starši otrok torej lahko pomirjeni?
Zamenjave resda niso enakovredne. Omenjeni zdravniki potrebujejo nadzor izkušenega specialista. Tu so še mladi zdravniki – specializanti, ki so na različnih stopnjah specializacije. Nekateri lahko že samostojno dežurajo, nekateri so že tako usposobljeni, da je lahko specialist doma na klic, pri drugih mora biti prisoten. To so ta hip rešitve. Stanje se bo reševalo iz meseca v mesec, da bi zagotovili neprekinjeno zdravstveno varstvo. Kritično obdobje bo trajalo eno leto, največ dve. UKC ima v kritičnih razmerah tudi možnost vpoklicati tiste, ki so vešči tega dela in delajo na drugih oddelkih.
Se na oddelku že pozna pomanjkanje usposobljenega osebja?
Pri vsakdanjem rutinskem delu se to ne pozna, pozna pa se, da ti ljudje nimajo časa za akademsko napredovanje.
Preobremenjenost intenzivistov se rešuje tudi z reorganizacijo KOOKIT na oddelek intenzivne terapije s centrom za transport in na oddelek otroške kirurgije. Dobra rešitev?
V sedanji stiski nam z delitvijo oddelka pomagajo. Intenzivisti se bomo tako lahko osredotočili zgolj na intenzivno terapijo. Je pa treba vedeti, da je precej kirurške dejavnosti prepletene s pediatrično stroko, nekatere so vseslovenskega pomena, na primer vodenje otrok s sindromom kratkega črevesa, umetno predihavanje na domu, učenje staršev s traheostomo. S funkcionalno delitvijo se sicer strinjam, popolna organizacijska delitev po mojem mnenju ni potrebna.
Zakaj ste se v obdobju zmanjševanja števila kadra strinjali, da je ta teden v Londonu subspecializacijo iz pediatrične intenzivne medicine lahko začela ena od vaših specialistk?
Vsem zaposlenim je bilo omogočena subspecializacija v tujini. V Sloveniji ni ustanove, kjer bi lahko pridobivali ta znanja. Kolegica je to možnost izkoristila. Menim, da bi jo demotiviralo, če ji tega ne bi omogočili. Pred približno letom dni smo se začeli dogovarjati, da bi odšla na izobraževanje. Zadevo bi zdaj teoretično lahko zamaknili, v praksi pa je to po vseh dogovorih težko izvedljivo.
Pripravlja se nov pravilnik, po katerem bodo morali imeti vsi, ki delajo v intenzivni medicini, posebno subspecializacijo.
Se bo zdravnica iz Londona sploh vrnila?
Po pogodbi mora priti najmanj za dve leti nazaj oziroma odplačati stroške izobraževanja.
Na katere dosežke v dveh mandatih ste najbolj ponosni?
V zadnjih dveh letih smo pridobili zadostno število točk za izpolnjevanje pogoja kliničnosti, kar pomeni, da smo strokovni in primerljivi z drugimi centri, z organizacijskega vidika se je stabiliziralo vzdušje pri medicinskih sestrah. Pri strokovnih dosežkih pa bi posebej omenil terapevtsko hipotermijo, zunajtelesno membransko oksigenacijo med oživljanjem, merjenje znotrajtrebušnega tlaka, uporabo surfaktanta po neonatalnem obdobju in številne krajše znanstvenoraziskovalne študije. Predvsem pa imamo visoke pokazatelje kakovosti, vključno s preživetjem, v primerljivem območju z uglednimi evropskimi pediatričnimi intenzivnimi enotami.
Ste v teh dneh, ko odhaja še vodja enote za intenzivno terapijo, razmišljali, ali ste res naredili dovolj?
Vse odhajajoče sem poskušal prepričati, naj ostanejo. Sami od sebe so pojasnjevali, da tega ne smem jemati osebno, da nimajo zamer niti do mene niti do drugih. Ne glede na to, se čutim odgovornega. Gotovo bi nam koristilo več miru in manj izpostavljenosti v javnosti.
Pri nas zdravimo življenjsko najbolj ogrožene otroke. Otroke, ki jim popuščajo ena ali več življenjskih funkcij. Lažje je, če otrok čaka na operacijo doma, že težje je, če čaka v bolnici in mora dobivati zdravila, če pa je na intenzivni terapiji na zunajtelesni oksigenaciji, je stvar že zelo resna. In zato smo najbolj izpostavljeni.
Kliničnemu centru je z velikim trudom uspelo v programu otroške srčne kirurgije podpisati pogodbo o sodelovanju z bolnišnico iz Prage. Kirurg je tu redno navzoč, zadeve so se po dolgih letih premaknile. Potem ko je klinični center to dosegel, pa se je ministrstvo za zdravje odločilo ustanoviti nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni na naši pediatrični kliniki. Natančnega razloga za tako odločitev ne poznam. Vsi pa upamo, da se bodo razmere začele izboljševati.
V teh dneh je bila že imenovana nova v. d. direktorice omenjenega inštituta Aleksandra Stjepanović Vračar. Jo poznate?
Ne.
