Begunska kriza (v povezavi s terorističnim napadom v Parizu) je še kako prav prišla tudi slovenskemu političnemu peskovniku. Kjer fantki in punčke, levih in desnih rok, že toliko let lopatkajo, grabijo, se prerekajo, postavljajo gradove, te že v naslednjem trenutku ihtavo podirajo, se igrajo volitve, referendume, med dvema ognjema, slepe miši, gnilo jajce. Zdaj so prijatelji, zdaj – sovražniki! Potem cmerajo. Pa so spet veseli. Včasih celo pijani: kadar odločajo v zakotnih separejih gorskih koč, zidanic ali turističnih kmetij. In se med rezanjem klobas ter pitjem domačega vinca – delajo bogove! Doktorje dogovorne ekonomije in strokovnjake iz tovarišijstva. »Ne, preprosto ne morem biti vaš borec za svobodo, poiščite si raje svoje Cheje Guevare!« je pod težo nepričakovanih udarcev takrat izustil finski boksar Janne Harjunpää, protestant, ki ga je dokončno zlomila – naša katoliška etika!
V enem izmed peskovnikov (DUTB) se skupaj z Estoncem Ojasoojem ter sosedoma iz Švedske Månssonom in Nybergom – preprosto ni znašel. Naših je bilo pač preveč in vaših – premalo. V letu dni so morali, kot je moral to nekoč že Arhar (pred predsedniškimi volitvami 2002), poslušati o svojih previsokih plačah. Ob tem so morali prebrati še 50 netočnih medijskih navedb! Pa čeprav so delali dobro, celo dobičkonosno, jih je zadnjič hvalil še sveži operativec te slabe banke Imre Balogh, Madžar po rodu. Ampak, je lepo povedal državni sekretar Dragonja: poleg maksimizacije vrednosti slabe banke, veste, obstajajo še drugi cilji! (Vselej se najdejo še neki drugi cilji, če ti oni prvi ne dišijo.) Naslednje njegove besede so bile zato za nekatere logične, za druge simptomatične. Kaj je rekel? Povedal je, da so ti drugi cilji predvsem tisti, ki so opredeljeni v strategiji, strategija pa je, kot je znano, pač navaden kompromis! In da se strategija menja, kot zapiha veter? Ne, tega ni povedal, pač pa, da morajo tisti, če se poraja dvom in ne dihajo kot mi – oditi.
Resda bi lahko odšli že sami, pa niso, je še dejal Dragonja, ki o njihovih vsebinskih napakah ni razglabljal. Da pa se bodo tudi te »relativno zelo hitro pojavile«, je premišljeval, pravzaprav, vse dokler se ni pojavila begunska kriza, ko o slabi banki in previsokih plačah tistih s protestantsko etiko pač ni treba več premišljevati. V peskovniku imamo zdaj svoje, naše in ne več vaše!
