Prstane umorjenih 
so ponujali dekletu

MARIBOR – Na začudenje vseh je zatožna klop, na katero bi moral sesti 41-letni Alexander Žlender, ostala prazna. Kje je možakar, ki naj bi sodeloval pri okrutnem trojnem umoru v Beogradu leta 1993, ni vedel nihče. Še njegov zagovornik, odvetnik Aleksander Tušek, je deloval presenečeno. Zakaj Alexandra Žlendra, ki so ga pred dobrimi tremi leti aretirali v njegovem stanovanju v Bistrici ob Dravi, ni bilo na sodišče? Sodnica Tanja Rot temu ni posvečala posebne pozornosti, saj so medtem iz Srbije sporočili, da zaslišanje prek videokonference ne bo mogoče, saj se je domnevno sovpleteni Aleksander Stanković opravičil, da je na dopustu v tujini, tako da je obravnava tako in tako padla v vodo.

Zato pa je sodnica Tanja Rot prebrala izpoved Gordane Mijić, ki je bila v kritičnem času dekle sovpletenega Nebojše Titelaca. Na dolgo in široko je pred srbskim sodiščem razlagala o dogajanju v dneh po trojnem umoru v Fruškogorski ulici sredi Beograda in dejala, da je bil njen takratni fant zelo vznemirjen in agresiven. »Odpravili smo se na Madžarsko, Alexander Žlender pa je v Subotici kupil časopis. Ker sem videla, da vsi prebirajo sredinsko stran, sem se tudi sama pozanimala, kaj je tako zanimivega, in brala o trojnem umoru. Vprašala sem jih, ali so oni to naredili, a me je Titelac le klofutnil in dejal, da sem paranoična in da govorim neumnosti,« je srbskim pravosodnim organom razlagala Gordana Mijić.

Plen odnesel v Slovenijo

Seveda pa to še ni bilo vse, saj je omenjala, da so fantje (vsi so bili v tem času stari med 18 in 22 leti) od nje tik pred madžarsko mejo zahtevali, da si nadene prstane, ki so jih imeli shranjene v vrečki. Ker je to zavrnila, so jih skrili v prostoru pri žarometu. »Ko smo se vrnili v Beograd, mi je Joksić priznal, da jih je ustrelil on, a o akciji je ves čas govoril v množini. Ker je vse zvenelo precej filmsko, sem se mu samo nasmejala in mu tega nisem verjela. Enako je Joksić priznal Nataši Žlender, Alexandrovi sestri, ki je znala povedati tudi, da je Alexander ves plen odnesel v Slovenijo,« je svojo pripoved sklenilo takratno dekle Nebojše Titelaca.

O zločinu na Fruškogorski so snemali celo dokumentarne oddaje. Takrat 21-letni Alexander Žlender, ki je pred odhodom v srbsko prestolnico z očetom Jeronimom živel v Sloveniji, je izvedel, da je lastnik več podjetij in večjega trgovskega središča, 37-letni Nebojša Salatić, pravi bogataš in da ima v svojem stanovanju bojda skritih kar 200.000 tedanjih nemških mark. Podjetnik se je tragičnega večera okrog dveh zjutraj vrnil domov, toda ni bil sam, z njim sta bila še njegovo 23-letno dekle Slavica Kovačević in 17-letni nečak Milan Graoranov. Ko je odklenil vrata, je bil Radovan Joksić že za njimi, s pištolo jih je prisilil, da v stanovanju ležejo na tla. Za njimi naj bi vstopil Žlender, in sodeč po nekaterih izjavah, naj bi odšel v dnevno sobo, prižgal televizijo, nastavil kanal s pornografskim filmom ter res zaklical Joksiću: »Kaj čakaš? Zakaj ne streljaš? Vse tri ubij, mrtva usta ne govorijo.«

Radovana Joksića so prijeli v Srbiji, ga spoznali za krivega in ga najprej obsodili na smrt s streljanjem, a mu pozneje kazen spremenili v 40 let zapora. Za Alexandrom Žlendrom so se izgubile vse sledi, dokler ga niso februarja 2012 našli v Bistrici ob Dravi. Živel je mirno, neopazno življenje, zdaj pa se na mariborskem sodišču zagovarja za trojni umor. Kot je napovedal pred časom, se bo zagovarjal kot nedolžen.