KRANJ – Pred skoraj tremi leti so ognjeni zublji v kranjskem predelu Stražišče uničili sitarsko hišo. Ker je ta objekt kulturne dediščine gorel tudi en mesec prej, so se tisto poletje po kraju brž razplamtele govorice, da je bil (tudi ta) požar podtaknjen. Sitarska hiša je bila po drugem nočnem požaru povsem uničena. Še kak mesec je pogorišče opominjalo na nedopustno ravnanje s kulturno dediščino, nato pa sta domačina Vlado Marn in Marjan Berčič zavihala rokave in pospravila zoglenele ostanke. Zemljo je še isto poletje zarasla trava in spomin na sitarsko hišo je med krajani počasi bledel. Vse do pred dnevi, ko je začela le nekaj sto metrov proč od zaraščenega pogorišča rasti nova, nekoliko pomanjšana različica pogorele sitarske hiše.
»Gradbeno dovoljenje za postavitev te hiške smo skupaj s prijatelji, ki smo tedaj delovali v Društvu za ohranjanje kulturne dediščine – Stražišče, pridobili že leta 2002. Sprva smo hoteli ob pomoči občine staro sitarsko hiško prestaviti pod Šempetrsko graščino. A ni bilo te sreče, kajti objekt je do tedaj že tako močno propadel, da se ga ni dalo več prestaviti. Že takrat sem od tedanjega direktorja kranjske enote zavoda za varstvo kulturne dediščine Vladimirja Knifica dobil načrte sitarske hiše, zato sem se zdaj lotil postavljanja pomanjšanega objekta,« je pojasnil Aleks Leo Vest, lastnik Šempetrske graščine.
»Pogledali smo dokumente, ki jih je leta 1981 pripravil Zavod za spomeniško varstvo Kranj. Na začetku 80. let so namreč sitarsko hišo iz središča Stražišča preselili na obrobje kraja, saj so tu nameravali urediti muzej na prostem. Nekaj časa je bila ta hiša, ki priča o zgodovini kraja, zgledno urejena, zadnja leta pa je močno propadala,« opiše Vest. Podobno povedo tudi okoliški prebivalci, ki so se sitarske hiše v letih pred požarom raje ogibali, saj je veljala za zbirališče postopačev in njim podobnih. V njej so brezsramno puščali ostanke pivskih (in drugačnih) pohodov, vsa opozorila tistih, ki jim ni bilo vseeno za zgodovinski spomin in hkrati tudi videz Stražišča, pa so bila dolgo neuslišana.
Da sitarstvo v Stražišču ne bi utonilo v pozabo, se je Vest obrnil na mizarskega mojstra Franca Pohlevna iz Selc. Pripravil je ustrezna bruna in tako je danes, po nekaj dneh skrbnega sestavljanja brun v celoto, hiša že pod streho. »Sitarska hiša naj bi bila urejena do začetka šolskega leta. V njej bo ena soba, za katero bo skrbela Osnovna šola Stražišče, namenjena izobraževanju. Predvidoma bodo uredili sitarsko sobo, saj je po kraju še danes dovolj predmetov, ki pričajo o tej stari obrti. Navsezadnje je v Stražišču in okolici v zlatih časih okoli 2000 družin živelo od izdelovanja sit,« je o pomembnih korakih k temu, da skoraj pozabljeni delček kranjske preteklosti ne utone v pozabo, še povedal Aleks Leo Vest.
Selitev sitarskih hiš v osemdesetih
Po podatkih Gorenjskega muzeja je v krajih, nanizanih med Kranjem in Škofjo Loko, tradicija izdelovanja sit živela že pred 16. stoletjem. Ta obrt je v zlatih časih, ki segajo v drugo polovico 19. stoletja, dajala kruh (z izjemno trdo skorjo) okoli 2000 družinam, nato pa je sitarstvo v teh vaseh ugašalo in dokončno izginilo sredi minulega stoletja. Generacije prebivalcev Stražišča in sosednjih krajev so si iz roda v rod predajale znanje tkanja dna za žimnata sita, s katerimi so sejali moko in druga živila. Po drugi svetovni vojni so lesene sitarske hiše, ki so pričale o revščini in izkoriščanju malih ljudi, vztrajno izginjale iz Stražišča, zamenjevale so jih iz opeke grajene hiše. Ko jih je v kraju ostala le peščica, so v začetku 80. let minulega stoletja po pripovedovanju domačinov dve preselili: eno na obrobje Stražišča, kjer je zadnja leta propadala in pred tremi leti izginila v ognju, drugo pa so med letoma 1980 in 1981 prenesli na Brdo pri Kranju, saj so nameravali tam urediti etnološki park, nam je ta teden povedala Špela Munih Stanič, direktorica Javnega gospodarskega zavoda Brdo: »Objekt se vzdržuje, vendar še ni v uporabi zaradi neurejenega lastništva zemlje, kjer hiša stoji.«
Sojenje zaradi požiga še ni končano
Sitarska hiša je v Stražišču prvič zagorela maja 2012, le mesec pozneje pa jo je ogenj popolnoma uničil. Namige, da naj bi bil požar podtaknjen, so potrdili tudi policisti, ki so konec predlanskega leta zaradi suma kaznivega dejanja požiga ovadili dvojico iz okolice Kranja. »Zadeva zoper osumljena požiga še ni končana, sojenje še poteka, zato na zastavljena vprašanja ne moremo odgovoriti,« so pojasnili na kranjskem okrožnem sodišču.
