Najnovejši izziv je, da bi logično pojasnili njegov odnos do Evrope. Na zborovanju 28. junija je dejal: »Radi imamo države Evropske unije. Toda Evropska unija je bila ustanovljena prav zato, da bi izkoriščala ZDA. In veste, kaj: tega ne moremo dopustiti.« Med njegovim zadnjim potovanjem na celino je EU imenoval »sovražnica« in rekel, da »je verjetno tako huda (sovražnica) kot Kitajska«. Glede brexita pa je dejal, da bi britanska premierka Theresa May morala »tožiti« EU. Potem je 25. julija nastalo premirje: Trump in Jean-Claude Juncker, predsednik evropske komisije, sta se strinjala, da si bosta skupaj prizadevala za svobodno trgovino in reformo Svetovne trgovinske organizacije.
Tako se zdi, da smo spet prijatelji – ali pa gre samo za oddih, preden se bo spor nadaljeval. Toda ostaja globlje vprašanje: zakaj Trump vedno znova napada ameriškega najstarejšega in najzanesljivejšega prijatelja? Zakaj se zdi, da tako zelo prezira EU? Zakaj naj bi ZDA poskušale spodkopati EU, namesto da bi poskušale tesneje sodelovati z njo z namenom, da zaščitijo svoje gospodarske in geopolitične interese?
Trumpov pristop je še posebno osupljiv glede na to, da je glavni ameriški varnostni problem hiter razvoj Kitajske v strateškega tekmeca. V nasprotju z nekdanjimi pričakovanji se Kitajska ne politično ne gospodarsko ne približuje Zahodu, saj vloga države in vladajoče partije pri koordiniranju kitajskih aktivnosti ostaja veliko večja. Geopolitično si Kitajska aktivno pridobiva klientelo, najočitneje s svojo pobudo novih svilnih poti, in namerava »spodbujati novo vrsto mednarodnih odnosov«, drugačno od modela, ki so ga razvijale ZDA v 20. stoletju. Poleg tega je dobro oborožila svojo vojsko. Očitno je Kitajska, ne pa Evropa, glavni izziv za ameriško prevlado v svetu.
V strategiji prejšnjega predsednika Baracka Obame glede Kitajske je šlo za kombinacijo dialoga in pritiska. Začel je z oblikovanjem dveh velikanskih gospodarskih zavezništev, ki bi izključevali Kitajsko in Rusijo: transpacifiško partnerstvo (TPP) z enajstimi drugimi državami ob Pacifiku ter transatlantsko trgovinsko in investicijsko partnerstvo (TTIP) z Evropsko unijo. Toda Trump je umaknil ZDA iz TPP in izničil TTIP, še preden je začelo delovati. Nato je začel trgovinski spor z EU. In napadel je tako EU kot njene države članice, še posebno Nemčijo.
Obstajajo tri možne razlage. Ena je Trumpova nenavadna obsedenost z bilateralnimi trgovinskimi neravnovesji. S tega stališča ima Trump Nemčijo, preostalo Evropo in Kitajsko za enako nevarne tekmece. Nihče drug ne verjame, da je takšno gledanje z ekonomskega stališča smiselno. In edini rezultat, ki ga Trump ob tej strategiji lahko pričakuje, je, da bo prizadel in oslabil dolgoletno čezatlantsko partnerstvo. Sicer pa se že vsaj od 90. let pritožuje zaradi mercedesov na ulicah New Yorka.
Druga razlaga je, da hoče Trump preprečiti, da bi se EU vzpostavila kot tretji igralec v trilateralni igri. Če hočejo ZDA spremeniti odnos s Kitajsko v bilateralni boj za prevlado v svetu, potem obstajajo dobri razlogi, da imajo pri tem EU za oviro. Ker ji vladajo zakoni, lahko EU samo zavrne zgolj transakcijski pristop do mednarodnih odnosov. In združena Evropa, ki upravlja dostop do največjega trga na svetu, ni nepomemben igralec. Če pa bi bila EU enkrat oslabljena, če ne celo razpuščena, bi oslabljenim in razdeljenim evropskim državam ostala samo še možnost, da se naslonijo na ZDA.
In nazadnje je bolj politično branje Trumpovega vedenja, da si prizadeva za spremembo vladajočih režimov v Evropi. V resnici ne skriva svojega prepričanja, da Evropa »izgublja svojo kulturo«, ker dopušča, da priseljevanje »spreminja njen ustroj«. Stephen Bannon, njegov nekdanji glavni strateg, pa je napovedal, da bo porabil polovico časa v Evropi za to, da bo pomagal zgraditi zavezništvo nacionalističnih strank in tej koaliciji pridobil večino na volitvah v evropski parlament maja prihodnje leto.
Pred nekaj tedni je bila verjetna samo prva interpretacija. Drugi dve smo lahko zavrnili kot plod domišljije, ki so jo navdihnile teorije zarote. Še noben ameriški predsednik ni EU predstavil kot glavni del skrivnega načrta, s katerim bi se oslabile ZDA. V resnici bi se vsi Trumpovi predhodniki iz obdobja po drugi svetovni vojni zgrozili ob misli o razpustitvi EU. Toda sedanji ameriški predsednik je šel predaleč, da Evropa ne bi dopuščala možnosti še mračnejših scenarijev.
Za EU je to odločilni trenutek. V 50. letih se je začela ustanavljati pod varnostnim dežnikom ZDA in z ameriškim blagoslovom. Od takrat se je oblikovala kot geopolitični eksperiment, izpeljan pod zaščito ZDA in v kontekstu mednarodnega sistema pod vodstvom ZDA. Zato so bile zunanje dimenzije – gospodarske, diplomatske ali varnostne – vedno na drugem mestu, za njenim notranjim razvojem.
Nedavna kriza pa je pokazala, da to danes ne drži več. Evropa se mora strateško pozicionirati nasproti ZDA, ki se vse bolj distancirajo od nje in so morda lahko tudi sovražne, ter nasproti novonastajajočim silam, ki nimajo nobenega razloga, da bi bile prijazne do nje. Zavzemati se mora za svoje vrednote. In nujno se mora takoj odločiti, kaj namerava storiti glede varnosti in obrambe, glede politike do sosed in varovanja svojih meja. Gre za testiranje nje same, kar je za njo ključnega pomena.
Gospodarsko ima EU še vedno potencial globalnega igralca. Obseg njenega trga, moč njenih velikih podjetij, enotna trgovinska politika, skupna regulatorna politika, skupen organ za varstvo konkurence in pa valuta, ki jo po pomembnosti prekaša samo še dolar, vse to so njeni aduti. EU jih lahko uporabi – in mora jih uporabiti –, da bi spodbudila preoblikovanje mednarodnih odnosov, ki bi upoštevalo legitimne zahteve ZDA nasproti Kitajski in legitimno nezadovoljstvo Kitajske glede njene mednarodne vloge. Evropa ima vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam, podobno lahko stori na področju trgovine, naložb in financ.
Glavni problem Evrope je politične, ne gospodarske narave. Izziv, pred katerim je, prihaja v trenutku razkola med otokom in celino, med severom in jugom, vzhodom in zahodom. In vprašanja, ki se pri tem zastavljajo, so temeljna. Kaj opredeljuje nacijo? Kdo naj bo odgovoren za meje? Kdo naj zagotovi varnost? Ali temelji EU na skupnih vrednotah ali le na preračunljivih nacionalnih interesih?
Če EU ne bo uspelo določiti lastnega mesta v svetu, ki je bistveno drugačen od sveta pred desetimi leti, najbrž ne bo preživela kot pomembna ustanova. Če pa ji bo uspelo, bo v očeh svojih državljanov ponovno pridobila pomen in legitimnost, ki ju je izgubila v letih gospodarskih in političnih neuspehov.
Jean Pisani - Ferry je profesor na Hertie School of Governance v Berlinu in na Sciences Po v Parizu ter nekdanji vodja France Stratégie iz Pariza, institucije, ki svetuje francoski politiki.
© Project Syndicate, 2018
