Še pred dobrim desetletjem ali dvema je imel vsak model motocikla lasten agregat, menjalnik, okvir, armaturno ploščo in še kaj. Vsak je bil zgrajen posebej in tako prilagojen velikostnemu razredu. Nato so varčevalni ukrepi zašli tudi v inženirske oddelke proizvajalcev motociklov, agregati so se z manjšimi prilagoditvami začeli ponavljati v več modelih motociklov, okoli enega okvirja so nastali klasični »naked« motocikli in z nekaj spremenjeno geometrijo še enduro potovalniki in športniki. To ima smisel z več vidikov.
Večje število skupnih delov je pocenilo njihovo nabavo, tudi proizvodnjo in znižalo končno ceno za kupca. Res je sicer, da potem, ko gre kaj narobe, gre narobe pri vseh modelih iste zasnove, ne le pri enem. Ta recept je uporabila tudi japonska Yamaha, ki je okoli okvirja in agregata športnega klasika z nekaj dodelavami zasnovala potovalni enduro oziroma športni potovalnik tracer in ga v primerjavi s klasičnim MT-09 (ta je sicer brez ABS in TCS) podražila z osem na deset tisočakov.
Ni le MT-09 z dodanim vetrobranom in poloklepom
A tracer ni le MT-09 z vetrobranom, masko in poloklepom, tako preprosto pač ne gre. Sedež je zvišan z 815 na 845 milimetrov, enostavno se ga da dvigniti na 860 milimetrov od tal, ob tem pa je pomaknjen nekoliko naprej. Krmilo je nekaj širše in bližje vozniku, ki ima na tracerju zelo naraven pokončen položaj, podoben kot na potovalnih enduro motociklih. Pred voznikom sta dva velika elektronska zaslona. Nič kaj ugledna nista, a kaj drugega jima ne moremo zameriti. Večji s tekočimi kristali prikazuje hitrost, v zgornjem loku pa motorne vrtljaje. Desni prinaša podatke potovalnega računalnika in o vklopljenem ali izklopljenem gretju ročk. Na osrednjem zaslonu se prikazuje tudi program A, B ali standard, ki označuje odzivnost motorja, tracer ima tudi sistem TCS, ki ga je mogoče izklopiti, in ABS, ki deluje stalno. Sedež je na dolgih poteh udoben, a ne tako zajeten kot na večini potovalnih endurov.
Izjemen trivaljni motor
Ob majhni masi le 190 kilogramov (brez tekočin) in razmeroma nizkem težišču je tracer precej okreten tudi v mestu. Zaživi pa šele na odprti cesti, na avtocesti veter tudi pri večjih hitrostih učinkovito usmerja visok vetrobran (tega je mogoče brez orodja nastaviti v treh višinah), med zavoji pa se izkaže kot športni turist z dobrim oprijemom 17-palčnih pnevmatik, gladko tekočim šeststopenjskim menjalnikom in izjemnim 847-kubičnim trivaljnikom, ki je popolnoma enak kot v MT-09. Motor je umirjen in uglajen, odločno vleče že od 2.500 vrtljajev, se hitro razživi ter med šest in 11 tisočaki pospešuje na ravni športnikov. Vzmetenje prinaša predvsem udobno vožnjo, tudi dovolj čvrstosti v zavojih, le prednje vilice se pri močnem zaviranju bolj posedajo, zavore prijemljejo dobro, 18-litrska posoda za gorivo pa ob 5,5-litrski porabi zadošča za potovalnih 300 kilometrov med polnjenji.
Dobro opremljen, vsestranski in zelo zmogljiv motocikel torej kaže zelo jasne učinke skupne zasnove. Ker je ta dobra, je dober tudi paket, predvsem pa je cena tracerja med 1.500 in pet tisočaki nižja od tekmecev. Prihrankov so torej deležni tudi kupci.
Foto: Miloš Milač
