Šou san doj po püngradi, pijan kak žandar. November je čuden mesec. Mesec pričakovanj. Najprej pol meseca pričakujemo martinovo, drugo polovico meseca pa pričakujemo december. Mine, kot bi mignil, prav zaradi tega pričakovanja verjetno. Vemo, da se decembra ne bo kaj preveč počelo, tako da je ta november nekakšen mentalni zaključek leta.
Ker decembra se začnejo veselice in slavja, in kar koli načrtuješ, je brez pomena, saj se tako ali tako ne bo izpolnilo. Lahko naredimo kakšno obljubo, kaj vse bomo v naslednjem letu, in to je to. Je mesec naključnih srečanj. Kamor koli greš, vedno srečaš nekoga, ki ga res nisi pričakoval, in kot Alica v čudežni deželi padeš v zajčjo luknjo ter se znajdeš v čarobnem svetu. Mogoče je to posledica vonja pečenih kostanjev, ki vedno, ko zadišijo, povzročijo, da se korak upočasni. Ko vonju pečenih kostanjev dodamo še vonj klinčkov iz kuhanega vina ali punča, je to to. December. Mesec proslavljanja. Vedno se kaj proslavlja. Za tiste, ki startajo pozno, jih na to opozori Miklavž, nekateri pa se ne hladijo že od Martina in priletijo v prvi decembrski ovinek z ogretim motorjem. Slavja in zabave, pesem in juriš. Muzika je tisto, kar nas gor drži. Dobra muzika naredi zabavo.
Kakršno glasbo poslušaš, takšen si. Sam razlikujem hitre in počasne. Ko nekoliko pogledaš, o čem ta muzika poje, se v veliko primerih začudiš, o čem vse je možno peti. Na kaj vse je možno plesati. Prekmurska muzika velikokrat preseneti. Fina muzika. Ljudje se veselijo z žalostno muziko. Zelo malo je vesele prekmurske muzike. Tista »daj mi Micka pejneze nazaj, ka jes iden v drujgi kupleraj«, je ena bolj veselih. Ko pobližje pogledamo, o čem govori, bi se marsikateri branilec različnih pravic ali moralni reditelj moral postaviti na zadnje noge in prepovedati predvajanje pred deseto uro zvečer.
Ena redkih pogojno veselih govori, reci in piši, o kurbariji. In to poslušajo naši otroci, javne in zasebne hiše pa to muziko predvajajo brez omejitev od zajtrka do večerje, na to se pleše in veseli. Ne vem zakaj, vendar veliko pesmi v našem širšem prostoru govori o nekem odhajanju, delitvi, o željah, ki se niso izpolnile. Še tiste, ki so v besedilu pozitivne in imajo optimistično sporočilo v slogu »kol'kor kapljic tol'ko let«, pa so v osnovni obliki podložene z žalostno muziko. Prideš v bar, muzika špila, ona pa pleše. Igrala je igrala, plesala je plesala. Ja madona, stvar je videti precej nedolžno, vendar je to isti komad, ki ima v enem prejšnjih verzov »daj mi Micka pejneze nazaj, ka jes iden v drugi kupleraj«.
Nimam podatka, kdaj je bil ta komad napisan, prav tako ne, kdaj so se pojavile prve barske plesalke in kdaj in kje so zmontirali prvo štango v kupleraju. Ampak ta, eden redkih veselih komadov iz Prekmurja govori prav o tem. Da sem bil v kupleraju, da sem plačal, s storitvijo, kot kaže, nisem bil zadovoljen in grem v drugega. Tam pa je na muziko plesala z Beltinec devojka. Ali pa jaz tega ne razumem in je kupleraj mišljen v širšem geografskem pomenu. Tudi to je možno, ampak ta ne bo tako lahka. Oditi iz tega kupleraja v drugega je nekoliko težje, kot si mislimo.
Haaška sodba, ki je bila izrečena Mladiću, je več kot zgolj obsodba posameznika za dejanja, ki so se odvila pred četrt stoletja. Gre za neformalni zaključek še ene balkanske morije, kot je bila ugrabitev Eichmanna neformalni konec druge vojne. Ni izraza, ki lahko opiše presenečenje nad dejstvom, da so se takšna dejanja lahko odvijala sredi Evrope v 20. stoletju. Najhuje pa je, da so se ta grozodejstva zgodila že drugič v 20. stoletju, in to sredi Evrope. Nekateri pravijo, da gre pač za plemenske spopade, ki se na Balkanu vrstijo v rednem ritmu. Vendar ne pozabimo, da je pleme, ki velja za veliko bolj civilizirano in izdeluje najboljše avtomobile, samo 50 let prej zakuhalo še večjo morijo sredi Evrope. Verjetno se niti ne zavedamo, kako malo je treba, da iskrica preskoči in se začnejo stvari odvijati v smeri, ki ni obvladljiva. Kot ko pride Marjan Jerman na dvorišče in z enim vprašanjem odpre vse rane sosedskega sobivanja skozi generacije. Mogoče pa je to ta kupleraj, v katerem eni igrajo, eni na njihovo muziko plešejo, eni pa vse skupaj plačajo. A ja, pa ne pozabite. Decembra boste lahko spet poslušali o tem kupleraju. Hitre in počasne. Vesele in žalostne.
