»Stereotipov in strahu pred slepoto in slabovidnostjo je v naši družbi še vedno zelo veliko. Zato brošura z naslovom 10 zmot in resnic o slabovidnosti in 10 zmot in resnic o slepoti odstira temo videčih na humoren način,« je ob izidu poudarila soavtorica brošure Aksinja Kermauner. Dodala je, da ljudje bolje sprejmejo prijazno šalo kot suhoparno poučevanje in da s humorjem odpirajo novo dimenzijo smeha in prijaznosti v sicer preresnem in stresnem svetu.
V pogovoru z osebo s slepoto je veliko smešnih in nerodnih situacij, ki ljudi spravljajo v zadrego in jih je vedno najbolje reševati kar s humorjem, svetuje Kermaunerjeva. »Ljudje se pogosto zapletejo v stavke, kot so: Poglej tole! – Ojoj, saj ti si pa slep, oprosti, ker sem uporabil to besedo!« pravi Kermaunerjeva in pojasni, da se te izraze seveda lahko uporablja, saj beseda videti pomeni, da slep pogleda stvar po svoje, jo otipa in posluša…
Pomoč brez vprašanj
»Ljudje me pogosto kar primejo za roko in potegnejo za seboj, čeprav pomoči sploh ne potrebujem,« zadrege opisuje študentka psihologije Maša Pupaher iz Maribora. Kot pravi, se tako vsiljene pomoči najlažje otrese, če se nasmeji in pojasni, da pomoči ne potrebuje, če pa že, jim pokaže, kako se pravilno vodi osebo s slepoto.
»Pred dnevi sva se s hčerjo odpravili na Katarino. V pičli minuti mi jo je uspelo kar dvakrat spraviti v zadrego. Najprej me je okarala, ker neki gospe, ki naju je prijazno pozdravila, nisem odzdravila, saj nisem vedela, da je bil pozdrav namenjen nama. Takoj nato pa sem prijazno odzdravila in zmotila gospo, ki ni pozdravljala naju, marveč svojo znanko…« je povedala Slavica Bukovec Zupanič. Navrgla je še svežo redarsko zgodbo, ki pa jo je kar nekoliko ujezila. »Ko sem se sprehajala po pločniku po Stožicah, me je prijel pod roko mestni redar in rekel, da me bo on malo popeljal naokoli. Saj mi je bilo všeč, da mi je ponudil pomoč, ne morem pa mu oprostiti, da je svoj avto parkiral kar pred mano na pločniku, saj je prav on tisti, ki bi moral s pločnikov preganjati tiste, ki nas tako ovirajo na naši poti,« je še dejala Slavica Bukovec Zupanič.
»Veliko ljudi nam vsiljuje pomoč, ki je ne potrebujemo. Nekateri te kar porinejo na avtobus ali potegnejo prek ceste, ker je ravno zelena luč, pa čeprav ti ob semaforju zgolj čakaš znanca. Najbolj smešne situacije pa nastanejo, ko meni, stokilogramskemu možaku, ponudijo pomoč in me brez vprašanja tiščijo po stopnicah dve ali tri drobne starejše gospe, ki si zlepa ne dajo dopovedati, da bom lažje in hitreje prišel po stopnicah sam, saj sem jih vajen,« je povedal predsednik ljubljanskega medobčinskega društva Luj Šprohar. Kot je dodal, ga najbolj moti, kadar se ljudje, tudi zdravstveno osebje, z vprašanji, ki so namenjena njim, obračajo na njihove spremljevalce. Prav tako jim radi pozabljajo povedati, kdo je oseba, ki se jim je pridružila v prostoru.
Deset čez deseto…
Z novo knjižico so slepi in slabovidni vseh devetih slovenskih medobčinskih društev slepih in slabovidnih preplavili vse javne prostore v svojih krajih minulo sredo, 10. oktobra, točno 10 minut čez 10. uro. Ponesli so jo v čakalnice, na avtobusne postaje, v trgovine in knjižnice, predvsem pa v šole in vrtce, pri tem so jim pomagali prostovoljci, zlasti študenti, ki se izobražujejo na smeri inkluzivne pedagogike. Pridružili so se jim tudi člani Zveze slepih, Center IRIS in Združenje prijateljev slepih Slovenije, ponekod pa tudi vrtci in šole.
Z akcijo so želeli ljudi ozavestiti, da tudi v njihovem kraju deluje medobčinsko društvo slepih in slabovidnih, in jih spodbuditi, da ob druženju spoznajo, da so slepi in slabovidni običajni ljudje kot vsi drugi, le vidijo ne. S knjižico želijo doseči širšo populacijo. Kot so dejali, je njihovo geslo: Vzemi, preberi in daj naprej! Ponekod so v okviru akcije postavili stojnice in demonstrirali hojo z belo palico ter ozaveščali mimoidoče.
