Ob Slovenskem knjižnem sejmu, včeraj so v Cankarjevem domu odprli že enaintridesetega, se bomo najbrž spet naposlušali jadikovanj založnikov, pisateljev, piscev in pisunov, kako težko da je njim in pisani besedi in knjigi v digitalnih časih, zabeljenih s krizo in famoznim upadanjem bralnih navad. Tako bomo poslušali in se obenem čudili polnim policam, ki se na razstavnem prostoru šibijo pod knjižnimi novostmi. Čudili se bomo številnim štantom, založbam in založbicam, ki kljub vsemu hudemu preživijo in se celo množijo.
V Sloveniji knjigo dandanes spiše (in izda) že vsak, ki ima pet minut preveč. Kritiki so popustili, kriteriji so padli, stroški tudi (Kitajci tiskajo za nas). Slovenski bralec za večino slovensko spisanih umetnin ne najde časa in volje, kaj šele denarja. Naklade so mizerne, če natisnejo par sto izvodov, je že skoraj bestseler. Glavno je, da nekdo pobaše subvencijo. Kajti knjižni trg v Sloveniji pač ne deluje. V bistvu ga sploh ni. Dokaz? Položili so mi ga na dlan.
V definitivno najbolje založeni knjigarni na sončni strani Alp, v ljubljanskem Konzorciju, sem iskal darilo za prijateljev rojstni dan. S štirimesečno zamudo sem mu namenil roman o spravi (napisan s 70-letno zamudo), med brskanjem pa me je zagrabilo, da bi knjigo podaril še sebi.
Bilo je dan po terorističnem napadu na Francijo, najbrž sem zato pomislil na Francoza, piše se Houellebecq (prebere pa Uelbek ali tako nekako). Tip je brez odvečnih dlak na jeziku, posebno razvpit pa je zaradi zadnjega romana, v katerem opisuje, kako leta 2022 na francoskih volitvah zmaga stranka muslimanske bratovščine, ki nato z ulic počisti mini kikle in druge svinjarije zahodne civilizacije.
A svetovne megauspešnice z naslovom Podrejenost leto dni od izida izvirnika še nimamo v slovenščini, mi je pojasnila prodajalka. Ampak se že prevaja. Koga briga vroča knjiga, bo že kaka subvencija pokrila izpad dobička, mar ne?
Mimogrede, ali veste, katera država je častna gostja knjižnega sejma? Francija. Itak.
