Iz arhiva: S čim bogatijo svetovni milijarderji

Finančne naložbe so dejavnost, iz katere prihaja največ bogatašev, ugotavljajo sestavljavci Forbesove lestvice najbogatejših zemljanov. Na Forbesovem seznamu je bilo leta 2013 148 takšnih mogotcev, med najbolj znanimi so Warren Buffett, George Soros in Carl Icahn. V to kategorijo sodijo tako upravljavci hedge skladov kot tisti, ki se igrajo borzne posrednike z družinskim denarjem, ali zvezdniški vlagatelji, ki s tveganimi potezami služijo velikanske vsote.

Modna oblačila, trgovina, nepremičnine

Za to potrebuješ denar, tudi denar drugih ljudi, zato ga mora nekdo prej zaslužiti z izdelki ali storitvami. Denimo z modnimi oblačili ali maloprodajno trgovino - ti panogi sta namreč naslednji po številu milijarderjev, na letošnji Forbesovi lestvici jih je iz obeh 146. Med njimi se jih je letos 21 na novo uvrstilo na lestvico, na primer Domenico Dolce in Stefano Gabbana (nakopala pa sta si tudi preiskavo davčnih oblasti) ter Renzo Rosso, ustanovitelj Diesel Jeansa. Novopečena milijarderka v tej kategoriji, ki se je z eno milijardo dolarjev uvrstila na lestvico, je tudi Tory Burch (Power Women), ki je obogatela z balerinkami za 200 dolarjev in imenitnimi ženskimi oblačili. Ko bo svoje podjetje poslala na borzo, utegne še bolj obogateti. Novinec med tekstilnimi milijarderji je tudi Kevin Plank, ki si je 1,2 milijarde dolarjev prislužil s športnimi majicami znamke Under Armour, ki vpijajo znoj. Perujec Eduardo Belmont pa ima podjetje Belocorp, ki svoje zastopnike pošilja prodajat kozmetiko od vrat do vrat v 15 latinskoameriških državah, kar mu je prineslo 6,1-milijardno premoženje.

Tretja največja kovačnica svetovnih milijarderjev so nepremičnine, ki so obogatile 129 ljudi. Tej panogi sledi kategorija poslovnežev, ki so se poskušali na različnih področjih in katerih premoženje prihaja iz različnih virov, sestavljavci Forbesove lestvice pa jih uvrščajo pod diversified. Do milijarderskega statusa se je tako povzpelo 125 ljudi. Na petem mestu so hrana in pijače (100), na šestem pa informacijska tehnologija, ki je prinesla bogastvo 95 ljudem.

Evropski bogataši vodijo v modi, ameriški v IT

Po različnih koncih sveta so milijarderji specializirani za različne panoge. V Evropi denimo kraljujejo voditelji družb oblačilne panoge in trgovskih verig. Takšnih milijarderjev je v Evropi 62. ZDA so voditeljice v informacijski tehnologiji, ki je dala 53 milijarderjev, kar je več kot polovica od skupno 95 svetovnih tehnoloških mogotcev. Azijsko-pacifiška regija je proizvedla največ nepremičninskih bogatašev (71), v Latinski Ameriki pa so najštevilnejši bogataši na finančnem področju (21).

Številni milijarderji so se domislili stvari, ki so po okusu množic. Tu je verjetno najboljša možnost, da postaneš bogat - v izumljanju, oblikovanju in ustvarjanju stvari, ki so privlačne za široke množice kupcev. V vseh teh primerih so posamezniki s podjetniško žilico začeli iz nič in bili sami svoje sreče kovači. Svojega premoženja niso podedovali.

Vzpon z dna

Po takšnih samorastnikih, ki so se pri svojem vzponu opirali na lastne sile, so najbolj znane ZDA. Ste vedeli, da so bili prvi poslušalci Oprah Winfrey verniki v cerkvi na podeželju Misisipija, v katero je zahajala njena babica? Ali da je Howard Schultz (Starbucks) odraščal v socialnem stanovanju v revnem predelu Brooklyna? Ali da je John Paul DeJoria, soustanovitelj podjetja John Paul Mitchell Systems, ki prodaja izdelke za nego las, šampone sprva prodajal kar v avtu, v katerem je tudi živel? Vsi trije so šli skozi trdo šolo življenja in so zdaj milijarderji s premoženjem, ki ima, če ga izpišemo s številkami, deset mest.

Kar tri četrtine ameriških ultra bogatašev na Forbesovem seznamu sodijo med tako imenovane self-made, kar je oznaka za tiste, ki so postali uspešni z lastnimi močmi. To pomeni, da so svoja življenja začeli v povsem drugačnih okoliščinah, v kakršnih živijo zdaj, pa tudi da svojega premoženja niso podedovali, ampak so ga ustvarili sami. To pa je tudi njihova edina skupna značilnost. Nekaterim je bilo sicer dano, da so obiskovali elitne šole, številni pa so začeli dobesedno iz nič, zato so najboljši dokaz za domiselnost, iznajdljivost in vztrajnost, ki je bila potrebna, da so pristali v tako imenitni druščini.

Oprah Winfrey, ki se je v revščini rodila najstniški materi, ki je delala kot služkinja, je otroštvo preživela tako, da se je selila iz mesta v mesto, od enega do drugega sorodnika. Njena oblačila so bila skromna, včasih na sebi ni imela drugega kot haljo, narejeno iz vreč za krompir. A je uspela in ustanovila televizijsko mrežo, imenovano po sebi, bila moderatorka ene izmed najbolj gledanih pogovornih oddaj in podarila sto milijonov dolarjev za ustanovitev šole za dekleta v Južni Afriki.

Larry Ellison, ustanovitelj Oracla, ima vsaj pet razkošnih domovanj, otok na Havajih, odlično zbirko japonske umetnosti in zmaguje na tekmovanjih v jadranju. Kot devetmesečni dojenček je zbolel za pljučnico in takrat ga je njegova mati samohranilka dala teti in stricu, ki sta ga vzgajala. Svoje biološke matere ni videl do svojega 48. leta.

John Paul DeJoria je odraščal v Los Angelesu. Njegova mati je nekega večera prišla z dela in njemu ter njegovemu bratu povedala, da jim je ostalo samo še 27 centov, a je dodala: »Imamo še nekaj hrane v hladilniku, zadaj imamo svoj mali vrt, srečni smo, torej smo bogati.« Ko je DeJoria ustanavljal svoje podjetje, je živel v avtu in svoje izdelke prodajal po hišah. Zdaj ima poleg podjetja svoje letalo in restavriran starodobni železniški vagon. Velikodušno podarja velike vsote denarja dobrodelnim organizacijam.

Howard Schultz je odraščal v socialnem stanovanju v Brooklynu med revnimi delavskimi družinami, kjer se je odlikoval v športnih veščinah. Ko se je oče, ki je bil voznik tovornjaka, poškodoval in izgubil službo, se je družina s težavo preživljala. Ta izkušnja je vplivala na to, da je v Starbucksu uvedel prijazno zaposlovalno politiko in ugodnosti za zaposlene.

Shahid Khan, lastnik podjetja za izdelavo avtomobilskih delov Flex-N-Gate, je bil rojen v Pakistanu in je v ZDA prišel, ko mu je bilo 16 let. Prvo noč je prespal v mladinskem hostlu in bil šokiran, ko so od njega za prenočevanje zahtevali tri dolarje. Najprej je za 1,2 dolarja na uro delal kot pomivalec posode. Takrat je bil to zaslužek, ki je bil večji, kot ga je za svoje delo prejemalo 99 odstotkov Pakistancev. Khan se je s tem denarjem preživljal in študiral na University of Illinois. Zdaj je lastnik nogometnih klubov Jacksonville Jaguars in Fulham.

Veliko samorastniških bogatašev si je milijarderski status pridobilo z informacijsko tehnologijo. Takšnih je v ZDA kar 45, kar je 45 odstotkov vseh najbogatejših Američanov s Forbesove lestvice 400. Med njimi so na primer Mark Zuckerberg (Facebook), Sergey Brin (Google), Reid Hoffman (Linkedin) in Jefrrey Skoll (Ebay). V nasprotju z njimi so se na tem področju uveljavljavili samo trije dediči premoženja, pa še od teh sta dve vdovi (od tega je ena vdova Steva Jobsa).

Težka industrija - vir bogastva ruskih mogotcev

Tudi med ruskimi milijarderji je nekaj takih, ki so bili najprej skromni delavci ali državni uslužbenci, ima pa njihovo samorastništvo drugačen prizvok kot v ZDA. Obogateli so v razburljivem in kaotičnem poslovnem svetu, ki je sledil razpadu Sovjetske zveze leta 1991, kot je zapisano na spletnem portalu cnbc.com. Takrat so bila privatizirana številna državna podjetja in Rusija je bila zrela za podjetnike, ki so samo čakali, da bodo pokupili v morda ne čisto preglednih okoliščinah nekdanje državno premoženje na področju kovinske industrije, rudarstva in finančnega sektorja, torej na čisto drugih področjih kot ameriški milijarderji.

Najbogatejši ruski milijarderji so vsi svoj vzpon začeli v devetdesetih letih minulega stoletja. Zdaj so številni med njimi svetovno znani, nekateri pa manj znani in samotni igralci v poslovnem svetu. Med njimi so takšni, ki so pri trošenju svojega bogastva diskretni, drugi ga vsem na očeh razsipavajo, kupujejo jahte in drage nepremičnine.

Tako je denimo Aleksej Mordašov, sin jeklarskega delavca, tudi sam leta 1988 začel kot delavec v jeklarni Čerepovec, obogatel pa je po razpadu Sovjetske zveze s privatizacijo te jeklarne, v kateri je bil največji delničar. Jeklarno so preimenovali v Severstal in je zdaj največja v Rusiji. Mordašov je lastnik 82-odstotnega deleža.

Vagit Alekperov, šef naftne družbe Lukoil, je začel kot delavec na naftni ploščadi, včasih v ekstremnih okoliščinah. Preživel je eksplozijo ploščadi in si življenje rešil s plavanjem v razburkanem Kaspijskem morju. Leta 1974 je diplomiral na Naftni in kemični akademiji v Azejbardžanu. Kot predsednik uprave Lukoila, ki ga je pomagal ustanoviti, si je pridobil 21-odstotni delež v tej največji ruski neodvisni naftni družbi.

Jeklarski baron Vladimir Lisin je bil najprej mehanik v sovjetskem premogovniku, nato pa vodja varilcev. Ko je diplomiral na Sibirskem metalurškem inštitutu, je postal vodja inženirjev v kovinskopredelovalni industriji Tulahermet. Pridružil se je skupini, ki si je pridobila lastništvo zdaj ene največjih ruskih jeklarn Novolipeck, leta 2000 pa postal njen edini lastnik. Njegova investicijska družba Fletcher Group Holdings vlaga tudi v energijo, raziskovanje nafte in plina, bančništvo in nepremičnine. Družba svojega sedeža nima v Rusiji, ampak na Cipru.

Pot do položaja enega najbogatejših Rusov Andreja Melničenka se je začela s kioski za menjavo deviz, ko je bil star 23 let, pa je leta 1993 ustanovil banko MDM, ki je pozneje postala ena največjih ruskih bank. Pozneje je svoj delež prodal in kupil delež v Eurochemu, največjem izdelovalcu umetnih gnojil v Rusiji, poleg tega pa je solastnik enega največjih ruskih premogovnikov SUEK.

Kot se spodobi za oligarha, je lastnik 16. največje jahte na svetu, ki jo je poimenoval po svoji ženi, srbski manekenki Aleksandri Nikolić. Jahta ima tri plavalne bazene in se ponaša z najsodobnejšim varnostnim sistemom, največji apartma je stoodstotno zaščiten pred terorističnimi napadi.

Tudi najbogatejši Rus Ališer Usmanov, sicer diplomirani pravnik, je po zlomu Sovjetske zveze začel skromno, s plastičnimi vrečkami. Prepoznal je tržno nišo, saj je takšnih potrošniških izdelkov takrat primanjkovalo. Vendar je težko verjeti, da so bile zgolj vrečke vir njegovega današnjega skoraj 18-milijardnega bogastva (v dolarjih), če vemo, da je bila njegova prva investicijska družba, s katero je začel kupovati deleže v kovinski, rudarski in plinski industriji, tesno povezana z državnim Gazpromom. Je solastnik Metaloinvesta, petega največje proizvajalca železove rude na svetu. Posegel je tudi po deležih v drugih panogah, denimo v telekomunikacijah, kupil je stomilijonski delež v Applu, je delničar v britanskem nogometnem klubu Arsenal. S prodajo deleža v Facebooku je zaslužil več kot milijardo dolarjev. Ima prestižna domovanja v Moskvi, Londonu in Surreyju.

Azijski nepremičninski bum

Če je v Aziji največ nepremičninskih milijarderjev, potem jih zagotovo lahko pričakujemo veliko tudi na Kitajskem. In res, od 122 kitajskih milijarderjev, kolikor jih je na Forbesovi lestvici, jih je več kot četrtina (27) nepremičninarjev.

Kitajski ekonomist Yuan Ding je za nemško poslovno revijo Wirtschaftswoche povedal, da na Kitajskem ni treba biti posebno inovativen, da bi obogatel. Velik del bogatašev je svoje premoženje nakopičilo s špekulacijami na nepremičninskem trgu. Seveda bi lahko rekli, da so bili tudi ti ljudje inovativni, saj so znali spretno uporabljati osebna omrežja in zveze.

Drugi najbogatejši Kitajec (po Bloombergovi trenutni razvrstitvi pa prvi) je nepremičninski mogotec Wang Jianlin. Predsednik uprave Dalian Wanda Group je lani z nakupom ameriške verige kinematografov AMC Entertainment za 2,6 milijarde dolarjev postal največji upravljavec kinematografov na svetu. Junija je za 1,6 milijarde dolarjev kupil britanskega izdelovalca jaht Sunseeker International, znanega iz filmov o Jamesu Bondu. Več kot milijardo dolarjev namerava vložiti v gradnjo luksuznega stanovanjskega kompleksa ob obali reke Temze v Londonu.

Oseminpetdesetletni poslovnež, ki je znan po tem, da na skupščini delničarjev prepeva ljudske pesmi iz Mongolije in Tibeta, je kot najstnik vstopil v vojsko, ki ji je tam služil 16 let. Pozneje je postal član uprave v zadolženi nepremičninski družbi v pristaniškem mestu Dalian in ji spremenil ime v Dalian Wanda, leta 1992 pa postal predsednik uprave. V naslednjih dveh letih je zgradil 72 nakupovalnih središč skupaj s skladišči, pisarnami in kinematografi, ki jih je poimenoval Wanda Plaza. Ni mogel izbrati ugodnejšega trenutka, saj je leta 2011 število mestnega prebivalstva na Kitajskem prvič preseglo število prebivalcev na podeželju. Dohodki prebivalstva in povpraševanje naraščata, zato namerava prihodnje leto zgraditi še 110 takšnih središč.

K njegovemu imperiju sodi veriga blagovnic Wanda Department Store Co. Osrednji del njegove zabaviščne družbe so veriga kinematografov AMC in kinematografi na Kitajskem, skupno jih ima 500 s šest tisoč filmskimi platni. Ima tudi 68 karaoke barov.

Nemški trgovski prvaki

Občutek, da so največji vir bogastva med nemškimi bogataši klasične proizvodne panoge, nekoliko vara, kajti na Forbesovi lestvici jih številčno presegajo milijarderji, katerih premoženje izvira iz trgovske panoge, bodisi so lastniki velikih trgovskih verig bodisi trgujejo z avtodeli, kozmetiko, čevlji ali farmacevtskimi izdelki. Na lestvici je 58 nemških milijarderjev, od tega je klasičnih proizvodnih milijarderjev 18, medtem ko je trgovskih 20, kar je več kot tretjina.

Tudi med prvimi desetimi najbogatejšimi Nemci so kar štirje trgovci. Na prvih treh so lastniki verig diskontnih trgovin - Karl Albrecht in Theo Albrecht (Aldi) ter Dieter Schwarz (Lidl). Med prvo deseterico je uvrščen še Michael Otto, lastnik spletnega trgovca in kataloške prodaje Otto. Med prvimi desetimi najbogatejšimi Nemci so tudi trije solastniki BMW: Susane Klatten (ki je najbogatejša Nemka), njen brat Stefan Quandt in njuna mati Johanna Quandt.

Ne gre pozabiti, da je ne glede na to, iz katere panoge izvira premoženje najbogatejših, nemška poslovna revija Manager-Magazin, ki je pred kratkim objavila lestvico 500 svojih najbogatejših državljanov, svoje denarne mogotce pohvalila z naslednjimi besedami: »Najbogatejši Nemci povečujejo blaginjo države.« Lani je 50 najbogatejših podjetnikov plačalo sedem milijard evrov davkov, število zaposlenih v svojih obratih pa povečalo za 61 odstotkov, na 1,6 milijona.