O čemer so sanjali pred stoletji, je danes stvarnost

Transplantacijska dejavnost je sodobna kraljica medicine, ki človeku obeta »večnost«. Te resda ni, toda zaradi omenjene dejavnosti – v rokah pogumnih, drznih multidisciplinarnih strokovnjakov, ki bazično znanje združujejo z vrhunsko medicino – je človek lahko vedno bolj dolgoživ. To, o čemer so sanjali pred stoletji, je danes več kot stvarnost – je življenje.

S to mislijo je prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica inštituta za zgodovino medicine na ljubljanski medicinski fakulteti, pospremila predstavitev knjige Razvoj transplantacijske medicine v Sloveniji: programi, smernice in perspektive, pri kateri je sodelovala kot urednica. To pregledno, celovito monografijo je založil in nedavno izdal republiški zavod za presaditve organov in tkiv Slovenija-transplant (ST), ki ga vodi prim. Danica Avsec.

»V prelomnem letu 2000 smo po skoraj desetletnih pripravah dobili tako zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja kot tudi pravilnike, ki podrobneje opredeljujejo transplantacijsko dejavnost. Takrat je vlada sprejela sklep o ustanovitvi Slovenija-transplanta in tako smo se lahko vključili v Eurotransplant. Pogoji za celostno in dobro organizirano dejavnost, ki omogoča reševanje življenj z odvzemom organov mrtvemu darovalcu, so bili ustvarjeni. Dobili smo zeleno luč za razmah tovrstne medicine, ki se danes na prenekaterem področju postavlja ob bok najrazvitejšim državam – predvsem zaradi dobrih rezultatov pri preživetju pacientov, ki po transplantaciji lahko zaživijo polno, kakovostno življenje, seveda pa tudi zato, ker se Slovenija uvršča na vrh seznama članic Eurotransplanta po številu presajenih src na milijon prebivalcev,« poudarja Danica Avsec.

Tako so v zadnjih 15 letih pri ST postavili trdne temelje za izvajanje donorskega programa po možganski smrti in programov za zdravljenje s presaditvijo src, ledvic, jeter, trebušne slinavke, roženic, kože in krvotvornih matičnih celic – tako pri odraslih kot pri otrocih.

Pri nekaterih programih, kot so transplantacije pljuč, kjer presaditev pri nas ne bi bilo dovolj, pa izvrstno sodelujejo s svetovno znanimi transplantacijskimi centri; pri pljučih je to dunajska bolnišnica Allgemeines Krankenhaus (AKH).

»Za to, da smo pri zdravljenju s transplantacijo dosegli zavidljivo kakovost in varnost in se po uspešnosti lahko kosamo z najrazvitejšimi, so zaslužni pionirji te dejavnosti, ki so morali biti prodorni in pogumni, opremljeni z znanjem in vztrajnostjo,« poudarja direktorica ST, ki je bila tudi urednica monografije. Po njenem prepričanju so »danes nekateri dosežki videti bistveno preprostejši, kot je bilo v resnici na začetku, ko je bilo na tem področju treba orati ledino«.

Glavni (pro)motor: prim. dr. Jasna Vončina

Med najbolj zaslužnimi za zagon transplantacijskega programa po potrjeni smrti je gotovo prim. dr. Jasna Vončina, ki se je s transplantacijo, natančneje presaditvijo ledvice živega darovalca, prvič srečala leta 1968 v Londonu; tam je opravljala specializacijo iz anesteziologije. Dve leti pozneje je že sodelovala pri prvi presaditvi ledvice živega darovalca v Sloveniji.

Prim. dr. Jasna Vončina je med najbolj zaslužnimi za zagon transplantacijske dejavnosti na Slovenskem. Foto: Jana Šimenc

Konec leta 1986 je bilo prelomno njeno sodelovanje pri transplantaciji, pri kateri je komaj polnoletni fant daroval ledvico svojemu bratu. »Ko so ga pripeljali v operacijsko sobo, je neutolažljivo jokal, zato sem se hotela z njim pogovoriti. Povedal je, da so pri vseh članih družine opravili teste tkivne skladnosti; on je bil le eden od možnih darovalcev. Ker sem ugotovila, da ni pripravljen na poseg, sem ga poskušala odložiti, vendar se s tem ni strinjal – bal se je, da potem sploh ne bi več mogel domov, kajti brat bi ga sovražil, družina izobčila, vsa vas bi nanj kazala s prstom. Prosil me je, naj ga čim prej uspavam in da čim hitreje začnemo operacijo. Ubogala sem ga. Poseg je potekal brez zapletov, a v meni je ostal grenak občutek, da sem sodelovala pri nečem, kar ni prav,« se spominja Jasna Vončina.

Kmalu zatem smo dobili prvi zakon o transplantaciji in protokol o ugotavljanju možganske smrti, zakonodajno podlago za pridobivanje organov po smrti. Želja po umestitvi tega programa v medicinski vsakdanjik je postala gonilo njenih prizadevanj v naslednjih letih, ko je bilo treba postaviti organizacijske, finančne in izvedbene temelje za nemoteno opravljanje dejavnosti.

»Dogajalo se je namreč, da smo že imeli ledvici, tkivno skladni in ustrezni za presaditev, z njima bi pomagali pacientoma, ki sta nujno potrebovala novo ledvico. Vse je bilo nared za transplantacijo, nismo pa dobili operacijske dvorane. Kirurgi niso hoteli spremeniti vnaprej začrtanega programa – in v takšnih okoliščinah je bilo izvajanje transplantacijske dejavnosti, ki takrat še ni bila dobro razumljena, izredno težko,« pojasnjuje anesteziologinja in pri tem seže še dlje v preteklost, s spominom na prvi odvzem organa pri umrlem darovalcu pri nas.

»Takrat nisem bila v ekipi kot anesteziologinja, ampak kot nadzorna zdravnica v operacijskem bloku. Pri pokojniku so se med odvzemom ledvice pojavili nepričakovani znaki, zaradi katerih se je pozneje po hodnikih bolnišnice razširila govorica, da je bil darovalec morda še živ – kar je bilo s strokovnega vidika nesprejemljivo, saj so nevrofiziologi pri ugotavljanju možganske smrti svoje delo opravili absolutno strokovno in neoporečno. Toda pri prvih transplantacijah še ni bilo ustreznega znanja o možganski smrti, ne pri medicinskih sestrah ne pri zdravnikih. Podobno je bilo tudi pozneje. Poleg nezadostne strokovne usposobljenosti za potrjevanje možganske smrti, neustrezne organizacije in neurejenega financiranja nam je težave povzročala še ignoranca nekaterih zdravnikov, ki niso razumeli kompleksnega ustroja transplantacijske dejavnosti,« se spominja sogovornica.

Prim. Vončina je desetletja svoje poklicne poti posvetila postavljanju okvirov dejavnosti, v sklopu katere so doslej podarili novo življenje veliko ljudem. Od leta 1970 do letošnjega julija so opravili 1687 presaditev tako imenovanih solidnih organov (srce, jetra, ledvica, trebušna slinavka) umrlih darovalcev. V sodelovanju z dunajsko bolnišnico pa je nova pljuča dobilo že več kot 50 bolnikov iz Slovenije.

Ker pa je Jasna Vončina ugotovila, da se mora koordinaciji in organizaciji transplantacijske dejavnosti povsem posvetiti, da bi lahko dosegli premike, se je konec leta 1992 nepričakovano odločila za upokojitev. Potem se je lahko kar nekaj let (prostovoljno) ukvarjala s postavljanjem nacionalne donorske mreže in ustanavljanjem Slovenija-transplanta.

Izjemni dosežki, vedno novi izzivi

»Porivanje težkega voza navkreber ni bilo lahko. A danes sem lahko zadovoljna. Moja 'hiša' je pod streho, za kar je zaslužna tudi moja vztrajnost. Imela sem srečo, da sem vsake toliko naletela na izjemne ljudi; ti so program v nekem trenutku nepričakovano prestavili na višjo stopničko. Priznam, da bi na tej poti večkrat omagala, če ne bi imela ves čas, od leta 1992 naprej, anonimne soborke, najprej tajnice in potem poslovne sekretarke ST – Lee Lampret. Z njeno zavzetostjo in aktivnostjo, s katerima mi je pomagala pri načrtovanju in ukrepanju, se v vseh teh letih ni mogel kosati nihče,« poudarja dr. Vončina.

Sicer pa so se po njeni oceni najbolj opazni premiki v slovenski transplantacijski dejavnosti zgodili po letu 1996 oziroma potem, ko je prof. dr. Zoran M. Arnež postal najprej predsednik zdravstvenega sveta in potem še strokovni direktor kirurške klinike na ljubljanskem kliničnem centru.

»Priskrbel nam je prvi mobilni telefon, da smo lahko zagotavljali 24-urno pripravljenost. Velik napredek smo dosegli z ustanovitvijo nacionalne transplantacijske mreže s transplantacijskim centrom; dobili smo deset bolnišničnih koordinatorjev. Konec 90. let je mariborski center, poleg ljubljanskega, 'prispeval' največ darovalcev. Prav zaradi tega nam je pozneje uspelo, da je takratni minister za zdravje za prvo direktorico ST potrdil mariborsko anesteziologinjo in bolnišnično koordinatorko prim. Danico Avsec – ona je bila za to delo, ki nikakor ni lahko, ne le motivirana, ampak tudi edina dobro usposobljena.«

Kako izboljšati posluh za to medicinsko dejavnost

Prim. dr. Jasna Vončina je sicer imela pri uveljavljanju svoje strokovne volje – kot anesteziologinja v dialogu s kirurgi – nemalo težav. Nekajkrat se je z njimi tudi sporekla, »pa ne le zaradi vztrajanja pri tem, da mora biti delo vseh in vsakogar opravljeno natančno in z vso odgovornostjo, ampak zaradi priznavanja enakopravne vloge vseh članov multidisciplinarnega transplantacijskega tima«.

Vendar ji je uspelo – navsezadnje je njena naslednica prav tako anesteziologinja. Zdaj so protokoli in smernice jasni, dileme in strahovi, ki izvirajo iz pomanjkanja znanja, so v glavnem odpravljeni. Dejavnost se odvija na vrhunski ravni.

Kljub temu pa dela, usmerjenega v izboljševanje rezultatov tovrstnega zdravljenja in reševanja življenj, ne bo zmanjkalo. Na to opozarja tudi prim. Danica Avsec: »V zadnjem obdobju so nas večkrat obremenjevale okostenele birokratske zahteve in omejitve. Te so le potrjevale, da je posluh za transplantacijsko dejavnost, ki je v marsičem specifična, še vedno bistveno premajhen.«

Toda razvoj tega programa, s katerim sodobna medicina lahko reši življenje neozdravljivo bolnim, bolnikom z akutno odpovedjo organa, se nadaljuje. Tudi v sklopu Eurotransplanta, ki se mu je ST pridružil pred 14 leti in tako dobil bistveno boljše možnosti za zdravljenje s presaditvijo organov. To je postalo bolj ažurno – hkrati pa omogoča optimalnejšo uporabo darovanih organov, s katerimi človek, ki ne živi več, lahko vdihne novo življenje ne le enemu, ampak več ljudem.