Sreda, 17. 10. 2018, 12.25
5 let, 6 mesecev
Takšne in drugačne vezi med slovenskimi reprezentanti
Neverjetno, kaj vse združuje Luko in Zlatka Zahovića!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,77
2
Luka Zahović je 16. oktobra 2018 dočakal veliki trenutek v karieri.
Ko je Luka Zahović v 75. minuti dvoboja lige narodov med Slovenijo in Ciprom končno dočakal priložnost in vstopil v igro, je Slovenija dobila drugi par očeta in sina, ki sta v obdobju državne samostojnosti oblekla dres članske reprezentance. Po Marku in Luki Elsnerju sta se na večni seznam vpisala še Luka in Zlatko Zahović, ki je 22-letnemu sinu za krstni nastop zaploskal v živo, saj je spremljal tekmo v Stožicah.
Kdaj bo Luka Zahović prvič zaigral za člansko izbrano vrsto? To je bilo vprašanje, ki je letos že večkrat odmevalo v slovenski nogometni javnosti. Ni manjkalo dosti, pa bi mladi napadalec Maribora, ki se je v prejšnji sezoni s čudežnim spomladanskim izkupičkom zavihtel na vrh strelcev Prve lige Telekom Slovenije, ponosen trenutek izkusil že junija.
Moral je še malce potrpeti
Po dvoboju v Podgorici ni skrival razočaranja, ker je ostal brez krstnega nastopa.
Izbrana vrsta se je mudila na gostovanju v Podgorici, selektor Tomaž Kavčič pa je imel zaradi prijateljske tekme na voljo kar šest menjav. Ko se je že odločil, da bo zadnjo namenil napadalcu, rojenem na Portugalskem, je vmes posegla višja sila. Poškodba branilca Mihe Mevlje je zahtevala drugačen ukrep. Zahović, ki je bil že ogret, se je razočarano odpravil nazaj na klop.
Nastopilo je novo (mučno) obdobje čakanja. Začela se je liga narodov, a je selektor na igralne položaje v napadu vedno postavljal njegove stanovske kolege. Na uvodno septembrsko tekmo z Bolgarijo so prispeli njegovi starši.
Oče Zlatko je bil prepričan, da bo napočil zgodovinski trenutek za njegovo družino, a je Luka znova ostal prikovan na klop. Tako je bilo tudi na Cipru in Norveškem, v torek pa se je ponudila nova priložnost. In res.
Sinu zaploskal tudi oče Zlatko
Mladi napadalec Maribora je za člansko izbrano vrsto debitiral en mesec pred 23. rojstnim dnevom.
V 75. minuti, ko je bila Slovenija presenetljivo v zaostanku proti Cipru, je sin najboljšega reprezentančnega strelca vseh časov dočakal priložnost in vstopil. Zamenjal je Reneja Krhina, ob vstopu pa ga je pričakal aplavz ljubljanskega občinstva. Pa tudi aplavz očeta Zlatka, ki ni zamudil priložnosti in si je srečanje v Stožicah ogledal v živo.
Kar sledi, priča o neverjetnem naključju. Slovenija se je s Ciprom razšla z neodločenim rezultatom (1:1), kar zagotovo ni ušlo očetu Zlatku. Ko je debitiral za člansko reprezentanco, bilo je 17. novembra 1992, se je Slovenija pomerila prav s Ciprom. Še bolj neverjeten je podatek, da se je tudi tista tekma končala z 1:1!
Zlatko Zahović, strelski rekorder slovenske izbrane vrste (35 zadetkov) in športni direktor NK Maribor, pogosto spremlja reprezentančne dvoboje v Stožicah.
Očeta in sina je tako združilo neverjetno naključje, saj si bosta oba začetek reprezentančne poti zapomnila po Cipru. Zlatko je debitiral malce mlajši. Ko je prvič zaigral za člane, proti Cipru je v Larnaki odigrali 80 minut, je bil star 21 let in 9 mesecev. Njegov sin Luka je reprezentančni led prebil en mesec pred 23. rojstnim dnevom. Napadalec Maribora ni bil edini slovenski debitant večera. Prvi nastop je dočakal tudi levi bočni branilec Jure Balkovec.
Marko debitiral skupaj z Zlatkom
Tako je Marko Elsner lani čestital Luki Zahoviću za izbor v najboljšo enajsterico SPINS XI.
Zahovića sta se tako na prav posebnem slovenskem seznamu, na katerem so zbrani očetje in sinovi, ki so branili barve domovine v članski reprezentanci, pridružila predstavnikoma dinastije Elsner, ki je slovenskemu nogometu mnogo podarila.
Žal že pokojni Branko Elsner je pred desetletji zaslovel kot eden najboljših strokovnjakov v tem delu Evrope, pozneje pa se ga je oprijel vzdevek očeta slovenskih nogometnih trenerjev. Njegov sin Marko Elsner je bil dolgoletni jugoslovanski reprezentant, po rojstvu neodvisne dežele na sončni strani Alp pa je dvakrat oblekel tudi dres s slovenskim grbom. Tudi na omenjeni tekmi na Cipru, na kateri si je leta 1992 delil slačilnico z Zlatkom Zahovićem in podobno kot on debitiral za slovensko reprezentanco.
Zanimivo je, da sta državni dres oblekla tudi njuna sinova, ki sta povrhu vsega še soimenjaka. Obema je ime Luka. Mladi Zahović je občutek neizmernega ponosa in časti občutil v torek, Luka Elsner pa pred desetimi leti na Švedskem, ko je odigral nekaj minut v Göteborgu in s tem poskrbel, da sta se z očetom Markom zapisala v zgodovino slovenskega nogometa.
Dinastija Elsner je trdno povezana z nogometom.
Najstarejši sin Marka Elsnerja je tudi navezan na Ciper, a iz povsem drugačnih razlogov, saj je vlogo trenerja v tujini, kjer se mudi še danes in uspešno opravlja posel v Belgiji pri drugoligašu Union St. Gilloise, začel prav na Cipru.
Njegov mlajši brat Rok Elsner si še vedno služi nogometni kruh. Brani barve kranjskega Triglava, pred leti pa ni manjkalo veliko, pa bi za reprezentanco zaigral tudi on. Nekajkrat se je že mudil na pripravah, a nato na tekmi ni dočakal priložnosti. Luka Zahović jo je, s tem pa je poskrbel, da Elsnerja nista več osamljena, kar se tiče posebnega seznama.
Bo naslednji Erik Gliha? Morda Aleksandar Bošković?
Veselje Erika Glihe po zmagovitem zadetku na septembrski tekmi mladih reprezentanc Slovenije in Kazahstana.
Kdo bi se lahko v bližnji prihodnosti pridružil Elsnerjema in Zahovićema? Pogled na seznam mlade izbrane vrste, kjer se valijo talenti in kandidati za bodoče članske reprezentance, ponuja dve imeni.
Nase opozarjata Erik Gliha, branilec Aluminija iz Kidričevega, ki je tudi sin selektorja mlade izbrane vrste Primoža Glihe, ter Aleksandar Bošković, branilec Mure, katerega oče je nekdanji reprezentančni vratar Slovenije Boško Bošković.
V slovenski članski reprezentanci sicer v 26 letih, odkar se dokazuje na mednarodnih tekmah, ne manjka igralcev z identičnimi priimki in različnimi sorodstvenimi vezmi. Nekateri so celo sorodniki, čeprav nimajo enakega priimka.
Od Oblakov, Čehov in Mavričev do Belcev
Jan Oblak letos (še) ni branil za Slovenijo.
Selektor Kavčič na letošnjih tekmah pogreša Jana Oblaka, enega izmed številnih reprezentantov s priimkom, ki je bilo natisnjeno na dres njegovega starejšega predhodnika. To je bil Robert Oblak, sin slovitega Branka Oblaka (nekdanji selektor še dodatno popestri vlogo Oblakov v članski reprezentanci), ki je za Slovenijo nastopil dvakrat. Že davno, v uvodnih letih osamosvojitve.
Robert in Škofjeločan Jan nista v sorodu, podobno kot Ljubljančan Aleš Čeh in Ptujčan Nastja Čeh, ki se lahko na seznamu reprezentantov s skupnim priimkom pohvalita z najbolj odmevnimi dosežki. Nenazadnje sta vsak ob svojem času nosila kapetanski trak, bila soigralca na svetovnem prvenstvu leta 2002, oba dosegla vsaj en zadetek, državni dres pa skupno oblekla kar 120-krat.
Slabo polovico omenjene številke sta zbrala Mavriča, vratar Borut Mavrič in branilec Matej Mavrič. Medtem ko je Borut že davno zaključil igralsko kariero in je zdaj trener vratarjev v izbrani vrsti, pa Pirančan pomaga pri delu in organizaciji novogoriškega kluba. Na njegovem dresu je priimku Mavrič družbo delal še Rožič, ki ga vztrajno spremlja tudi na osebnih dokumentih.
Vid Belec je letos prvi vratar slovenske izbrane vrste.
Enak priimek imata tudi Belca. Prekmurec Robert Belec je leta 1994 zbral en nastop za izbrano vrsto, vratar Vid Belec, ki je v času odsotnosti Jana Oblaka prvi vratar slovenske reprezentance in je branil tudi na zadnji tekmi proti Cipru, pa je že pri enajstih.
Tri bratske naveze
Nejc Pečnik se je leta 2015 poslovil od državnega dresa.
Kar se tiče (nekdanjih) reprezentantov z enakim priimkom, je največ bratskih navez. Nejc Pečnik, ki se je pred kratkim vrnil iz Japonske in razmišlja o koncu profesionalne kariere, je z izbrano vrsto nastopil tudi na SP 2010, ko je reprezentanco vodil še Branko Oblak, pa si je pot med najboljšimi člani utiral starejši brat Andrej Pečnik.
V času ''zlate Katančeve generacije'' sta nase opozarjala brata Gajser. Uspešnejši je bil Saša Gajser, aktualni Milaničev pomočnik v Mariboru, dvomestno število nastopov pa je zbral tudi leto dni mlajši Damjan Gajser, ki pomaga Anteju Šimundži pri Muri.
Poleg Pečnikov in Gajserjev sta čast nastopanja za domovino izkusila tudi brata Adem in Bekim Kapić.
Ne manjka niti bratrancev
Tim Matavž je do usodnega zloma noge, zaradi katerega letos ne bo več stopil na igrišče, navduševal na Nizozemskem. V deželi tulipanov, kjer se je pred leti neuspešno dokazoval Luka Zahović.
Bratranca Handanović druži ljubezen do vratarskih izzivov. Samir Handanović še vedno spada med najboljše vratarje v Evropi, pri 34 letih pa je z Interjem uresničil dolgoletno željo in končno zaigral v ligi prvakov. Za reprezentanco ne brani že nekaj let, podobno velja za njegovega starejšega bratranca Jasmina Handanovića, ki velja za zdravstveni fenomen, saj pri 40 letih brani kot mladenič in ohranja vrhunsko formo, česar so veseli zlasti navijači NK Maribor.
Handanovića nista edina bratranca v slovenskem reprezentančnem nogometu. Kri povezuje tudi Tima Matavža in Etiena Velikonjo, ne pa tudi priimek. Oba imata v zadnjem obdobju kar nekaj težav s poškodbami, oba pa se dokazujeta na Nizozemskem. Tam, kamor se je leta 2015 poln pričakovanj odpravil Luka Zahović, nato pa pri Heerenveenu izkusil eno največjih razočaranj v karieri, saj je bolj ali manj grel klop. Tako je bilo tudi v članski reprezentanci, vse do 16. oktobra 2018, ko je šel po stopinjah očeta Zlatka. Dobesedno!
2