Tiskane izdaje
Fantastični, odlični, nekaj, za kar se splača delati vse življenje, ne samo eno leto ali štiri, ampak res vse življenje.
Kaj ste podoživljali na odru za zmagovalce?
Vse, skozi kar sem moral iti, in dobre in slabe stvari. A vse slabe zbledijo ob takšnem uspehu na olimpijskih igrah. Ko ti uspe narediti vse tako, kot si želiš, vse slabo pozabiš v hipu.
Kakšna noč je za vami?
Neprespana. Poveselili smo se kot ekipa, uspehe je treba pač proslaviti, tako kot je treba biti žalosten ob razočaranjih. In ko na olimpijskih igrah okronaš svoje delo, potem je to vredno slavja. Zelo težko pa je bilo potem zaspati, skoraj nemogoče. Spal sem eno uro, če sem sploh toliko, pa še to je bilo bolj sanjarjenje.
Se še spomnite osvojitve kolajne pred osmimi leti in ali sta odličji primerljivi?
Seveda se spomnim, spomnim se vseh kolajn, ki sem jih osvojil, vsaka ima svoj pomen, za vsako je bilo treba zelo veliko delati in se zelo veliko odrekati. Tudi tista iz Vancouvra je bila težko prigarana.
Pa vendarle – ima ta poseben pomen, glede na to, kaj je za vami?
Glede na zadnji dve sezoni in glede na vse čudne ljudi, ki jih srečaš na tej poti, ima ta zame trenutno res posebno težo, posebno mesto.
Kaj vse je skrito v tej kolajni?
Uf, veliko odrekanja, truda, vložene energije. Moral bi zavrteti čas v preteklost, se spomniti prvih treningov, prve kolajne na svetovnem prvenstvu, nadaljevanja športne poti in predvsem te sezone, ki sem se je lotil z jasnim ciljem, da bi bil na najvišji ravni pripravljenosti prav na olimpijskih igrah. Tudi tu ni bilo preprosto po prvih spodrsljajih, toda zdaj sem si oddahnil. Po tej kolajni bom lahko sproščeno nadaljeval te olimpijske igre.
Je težko, ker se ne morete povsem sprostiti in se poveseliti, ker vas čakajo nove tekme?
To je odvisno od posameznika in njegove izbire. Seveda se lahko vsak sprosti, ko se želi in kolikor si želi, a moraš vedeti, kakšne imaš cilje.
Vaša zgodba je zgodba o vztrajnosti. Ste kdaj vmes pomislili, da se ne boste nikdar več vrnili na takšno raven?
Odvisno od tega, v kakšnem stanju sem bil. Ko se bil bolan, sem si težko predstavljal, da bom imel čez eno leto olimpijsko kolajno okoli vratu. Ko sem zdrav, pa je jasno, da je vse možno.
Marsikaj ste preživeli na poti k svetovnem vrhu, o vas bi nemara lahko v Hollywoodu posneli zanimiv film.
Nedvomno! Drži, to bi bila filmska zgodba. Doživljal sem različne pripetljaje, padcev je bilo več kot vzponov, a ko dosežeš takšen izid, kot je ta s srebrno olimpijsko kolajno, je ves trud poplačan.
Predsednik OKS Bogdan Gabrovec nam je pred kratkim dejal, da ste mu na štiri oči obljubili dober rezultat in da ste dodali še eno besedo, ki pa je ni želel ponoviti. Je bila to kolajna?
Sem sem vsekakor prišel z namenom, da tekmujem za kolajne. Na prvih dveh tekmovanjih se mi ni izšlo, kako bo v nadaljevanju, bomo še videli, na 20 km pa sem zdaj naredil točno tisto, kar sem hotel, osvojil kolajno, to je to, kar je bil moj cilj.
Ste bili zelo žalostni, razočarani, ko ste prišli sem, potem pa doživeli takšen ekstremen mraz, ki vam res ne ustreza?
Jah, žalosten, nimaš kaj. To je pač zunanji šport, na vreme nimamo vpliva, lahko se zgolj sprijaznim z njim in se borim s tem.
Koliko je bilo potrebne moči, da ste se pobrali po drugi tekmi, po kateri ste se še sami norčevali iz sebe? To res zmorejo le redki.
Zelo veliko moči je bilo potrebne. A takšen enostavno sem, da se lahko tudi iz tako težkih položajev poberem. Treba se je zbrati in poskušati pokazati maksimum, tedaj moraš biti pripravljen, da lahko pride uspeh ali neuspeh.
Kako zdaj gledate na obnovljeno sodelovanje z Urošem Velepcem in vrnitev k njegovem programu v tej sezoni?
Oba sva se zelo resno lotila profesionalnih nalog in začrtanih ciljev, med katerimi so bili podčrtani vrhunski dosežki tudi na teh olimpijskih igrah. Zdaj sem ga dosegel, pa že prej v sezoni jih je bilo nekaj. Vesel sem, da je tako, čeprav si v tem športu nenehno na tenki črti med vzponi in padci.
Vsi vemo za zaplet pred igrami, ampak ali vendarle čutite, da ste v Sloveniji zelo priljubljeni?
Seveda čutim podporo navijačev, zavedam se, da me številni podpirajo, in sem jim za to hvaležen.
Vam je v takšnih trenutkih žal, da ste zamenjali državljanstvo?
Ne morem stoodstotno reči. Zato je treba biti čim dlje stran od takšnih stvari.
Koliko vas je vse skupaj prizadelo?
Ni me, ker nisem dovolil, da bi me. Če so ljudje nestrpni, so nestrpni, to je njihova težava.
A le dan pred nastopom na OI ste na družabnem omrežju objavili daljši zapis o pomembnosti prihajojočih iger in po tistih zadnjih nevšečnostih okrog vloge zastavonoše. Kako to?
Predvsem sem se poskusil zbrati za najpomembnejše tekmovanje v sezoni, obenem pa ohraniti stik z javnostjo in navijači. Zdi se mi, da je za slehernega navijača takšen stik zelo pomemben, sam se trudim po najboljših močeh, da bi namenil pozornost tudi privržencem. Včasih mi zmanjka časa, tako kot po tej tekmi na 20 km, takrat namesto mene to opravijo drugi na družabnih omrežjih, a potem se tudi oglasim sam.
Ste pa zdaj osvojili dve olimpijski kolajni za dve različni reprezentanci, to je kar nenavadno, kajne?
Pri meni je marsikaj nenavadno, kajne? Lepo mi je, ker sem razveselil Hrvaško in Slovenijo.
Komu jo posvečate?
Predvsem svoji družini in vsem v moji ekipi.
Pred vami je zdaj že nova mikavna naloga, nedeljska tekma v skupinskem štartu, zdaj ste verjetno bolj sproščeni, kot bi bili brez kolajne, kajne?
Nedvomno mi je zaradi tega lažje, obenem je tudi forma na visoki ravni. Ne vem, bomo videli, razplet tekme ne bo odvisen le od mojega učinka. Se pa seveda veselim te tekme s številnimi neposrednimi dvoboji. No, predvsem pa upam, da se bom naspal, za skupinski štart res moram biti spočit.
