Od nekje daleč se je pred leti vrnila v svojo domovino. Z možem Andrejem sta se odzvala povabilu, naj prideta pomagat, naj svoje znanje in hrepenenje po domači zemlji podarita Slovenski pomladi, ki je počasi razpirala prve cvetove. Nista oklevala. Odrekla sta se udobju, ki sta si ga ustvarila v dolgih letih bivanja v tujini in se predala delu, ki je rodilo sadove. Žal se je izkazalo, da je »nehvaležnost plačilo sveta«, saj ni šlo brez grenkobe, ki jima ni prizanašala. Le tisti, ki so dojeli njuno plemenitost, so znali cenit njuno vztrajanje in ponos, s katerim sta ohranjala pokončno držo, ki ju je vselej odlikovala.
Zdaj, ko se je tišina slovesa od gospe Katarine naselila v domove njenih najdražjih, se čutim dolžno, da v ta mir pošljem zahvalo za vse, s čimer sta nam, tako gospod kot gospa Bajuk, obogatila naše življenje. Bila sta zgled tiste predanosti, ki za svoja dejanja nista potrebovala glasne zahvale in hvaležnosti, kar je posebna vrlina vseh, ki živijo in ravnajo po vesti. Nismo se pogosto srečevali, a kadar smo si sredi ulice ali kjer koli drugje segli v roke, ni bilo težko občutiti prijaznosti in topline ljudi, ki ju bomo vselej močno pogrešali, predvsem seveda njuna družina. Pesnik Tone Kuntner je v eni svojih pesmi zapisal:
»Vsi smo eden drugemu luč.
In če le ena ugasne,
ugasne cele družine luč.«