Človek iz glasbenega ozadja
Joe Boyd v Ljubljani: Entuziast, ki je spreminjal zvočno podobo sveta, je spregovoril o glasbenem poslu
Odpri galerijo
Joe Boyd je med drugim produciral za Fairport Convention, Richarda Thompsona, Nicka Draka, The Incredible String Band, R.E.M., Billyja Bragga in Muzsikás. Foto Zdenko Matoz
V okviru cikla pogovorov FundaMENT je včeraj spregovoril o glasbenem poslu ameriški producent Joe Boyd. V Ljubljano je med drugim prišel zato, da bi se udeležil koncerta albanske zasedbe Saz'iso, katere album At Least Wave Your Handkerchief at Me je produciral za ljubljansko svetovljansko založbo Glitterbeat Records.
Pogovor je vodil ameriški Ljubljančan Chris Eckman, solastnik te založbe, na koncu pogovora pa je zbranim zaigral še violinist te zasedbe Aurel Qirjo. Joe Boyd je poln zanimivih zgodb. Nekaj jih je popisal v avtobiografiji White Bicycles – Making Music in the 1960s. Knjiga je sočno branje za ljubitelje glasbe in prinaša insajderski vpogled v zakulisje glasbenega desetletja, ki je radikalno spremenilo svet.
Ker je odraščal s staro mamo, ki je bila glasbenica, je poslušal veliko klasične glasbe, imel je tudi nekaj učnih ur klavirja. Z bratom pa je predvsem odkrival stari blues. Ko je ugotovil, da pianist Fats Domino iz New Orelansa igra plesno glasbo, ki je nadaljevanje glasbe Jellyja Rolla Mortona, ki ga je poslušal doma, je začel povezovati glasbene vplive.
Pri sedemnajstih letih je povedal očetu, da bo postal glasbeni producent. Takrat še ni točno vedel, kaj to je, vendar je bil trdno odločen. V Veliko Britanijo je prvič prišel kot spremljevalec gospelovske in bluesovke karavane afroameriških glasbenikov, ki so tako prvič nastopali v večjih dvoranah. Občinstvo je navdušil Muddy Waters, na vstopnice pa je mularija čakala dolge ure. Takrat je Boyd ugotovil, da je temu občinstvu všeč enaka glasba kot njemu.
Odgovoren je bil tudi za zvok na Newport Folk Festivalu leta 1965, ko je Bob Dylan prvič pred občinstvom odigral ob spremljavi električne zasedbe, kar je dvignilo veliko prahu.
Ko so ga poslali v londonsko izpostavo založbe Electra, je brez producentskih izkušenj zagotovil tri posnetke za Warnerjevo blues in soul kompilacijo. Ni vedel, na koga naj se obrne, pa mu je pomagal pevec skupine Manfred Mann Paul Jones, ki mu je v studio pripeljal cvetober britanskega bluesa. »Zamislite si. Prvič sem bil v studiu kot producent z Ericom Claptonom,« se je spomnil z nasmehom.
Povedal je, da kot producent veliko raje ustvarja atmosfero na snemanju, kot da se ukvarja z zvokom, pri čemer mu je bil vzornik producent Paul A. Rothchild, ki je med drugim soustvaril prepoznaven zvok na vseh albumih skupine The Doors. Druga učna ura je prišla iz britanske delavske folk založbe Topic Records.
Kljub delu z blues in folk izvajalci je v Londonu ustanovil underground Ufo Club, ki je bil središče tamkajšnjega alternativnega kulturnega življenja. Razsejal je psihedelično glasbo in kulturo, tam so imeli prve nastope tudi Jimi Hendrix, Soft Machine ter Pink Floyd. Joe Boyd je tudi produciral prvi singel zasedbe Pink Floyd Arnold Layne in več posnetkov Soft Machine.
Ko se je Boyd vrnil v ZDA, je delal kot filmski producent pri korporaciji Warner Bros. Bil je zadolžen za povezovanje filmskega in glasbenega krila korporacije. Organiziral je snemanje živega albuma Amazing Grace Arethe Franklin, ki je njen najbolj prodajani album. Snemanje albuma v cerkvi New Temple Missionary Baptist Church v Los Angelesu so pospremili tudi s snemanjem filma, ki ga je režiral Sydney Pollack. Vendar filma niso mogli končati, ker niso snemali s filmskimi klapami in ga ni bilo mogoče sinhronizirati. Boyd je pojasnil, da je po 45 letih tehnologija tako napredovala, da so zdaj film digitalizirali in sinhronizirali. »Prejšnji teden je bila v New Yorku premiera in povem vam, to je film, ki si ga res želite videti,« je ganjen dodal.
Pogovor je vodil ameriški Ljubljančan Chris Eckman, solastnik te založbe, na koncu pogovora pa je zbranim zaigral še violinist te zasedbe Aurel Qirjo. Joe Boyd je poln zanimivih zgodb. Nekaj jih je popisal v avtobiografiji White Bicycles – Making Music in the 1960s. Knjiga je sočno branje za ljubitelje glasbe in prinaša insajderski vpogled v zakulisje glasbenega desetletja, ki je radikalno spremenilo svet.
Ker je odraščal s staro mamo, ki je bila glasbenica, je poslušal veliko klasične glasbe, imel je tudi nekaj učnih ur klavirja. Z bratom pa je predvsem odkrival stari blues. Ko je ugotovil, da pianist Fats Domino iz New Orelansa igra plesno glasbo, ki je nadaljevanje glasbe Jellyja Rolla Mortona, ki ga je poslušal doma, je začel povezovati glasbene vplive.
Pri sedemnajstih letih je povedal očetu, da bo postal glasbeni producent. Takrat še ni točno vedel, kaj to je, vendar je bil trdno odločen. V Veliko Britanijo je prvič prišel kot spremljevalec gospelovske in bluesovke karavane afroameriških glasbenikov, ki so tako prvič nastopali v večjih dvoranah. Občinstvo je navdušil Muddy Waters, na vstopnice pa je mularija čakala dolge ure. Takrat je Boyd ugotovil, da je temu občinstvu všeč enaka glasba kot njemu.
Odgovoren je bil tudi za zvok na Newport Folk Festivalu leta 1965, ko je Bob Dylan prvič pred občinstvom odigral ob spremljavi električne zasedbe, kar je dvignilo veliko prahu.
Prepoznavni zvok The Doors
Ko so ga poslali v londonsko izpostavo založbe Electra, je brez producentskih izkušenj zagotovil tri posnetke za Warnerjevo blues in soul kompilacijo. Ni vedel, na koga naj se obrne, pa mu je pomagal pevec skupine Manfred Mann Paul Jones, ki mu je v studio pripeljal cvetober britanskega bluesa. »Zamislite si. Prvič sem bil v studiu kot producent z Ericom Claptonom,« se je spomnil z nasmehom.
Povedal je, da kot producent veliko raje ustvarja atmosfero na snemanju, kot da se ukvarja z zvokom, pri čemer mu je bil vzornik producent Paul A. Rothchild, ki je med drugim soustvaril prepoznaven zvok na vseh albumih skupine The Doors. Druga učna ura je prišla iz britanske delavske folk založbe Topic Records.
Kljub delu z blues in folk izvajalci je v Londonu ustanovil underground Ufo Club, ki je bil središče tamkajšnjega alternativnega kulturnega življenja. Razsejal je psihedelično glasbo in kulturo, tam so imeli prve nastope tudi Jimi Hendrix, Soft Machine ter Pink Floyd. Joe Boyd je tudi produciral prvi singel zasedbe Pink Floyd Arnold Layne in več posnetkov Soft Machine.
Ko se je Boyd vrnil v ZDA, je delal kot filmski producent pri korporaciji Warner Bros. Bil je zadolžen za povezovanje filmskega in glasbenega krila korporacije. Organiziral je snemanje živega albuma Amazing Grace Arethe Franklin, ki je njen najbolj prodajani album. Snemanje albuma v cerkvi New Temple Missionary Baptist Church v Los Angelesu so pospremili tudi s snemanjem filma, ki ga je režiral Sydney Pollack. Vendar filma niso mogli končati, ker niso snemali s filmskimi klapami in ga ni bilo mogoče sinhronizirati. Boyd je pojasnil, da je po 45 letih tehnologija tako napredovala, da so zdaj film digitalizirali in sinhronizirali. »Prejšnji teden je bila v New Yorku premiera in povem vam, to je film, ki si ga res želite videti,« je ganjen dodal.
